Po sledeh razboritega gamsa

Zadnja akcija čiščenja čevljev, ki sem jo imela en dan pred Božičem, je marsikaj, kar sem si tekom leta interpretirala kot fiksno dejstvo, postavila na glavo. Priznam, da sem do neke mere podlegla predsodku, da so delavci v javni upravi sami sebi namen in da zgolj prekladajo papirje ter vzdržujejo status quo birokratskega sistema do absurdnosti. Po drugi strani pa mi je občasno delo z dvajsetletniki (oz. generacijo rojeno v času osamosvojitvene vojne) v lokalnih tovarnah dalo vedeti, da je to po eni strani zelo prizemljena generacija, po drugi pa zelo apatična in egoistična generacija, ki gleda kratkoročno zgolj na to, da je trenutno sita. Obe ideji – o lenih javnih uslužbencih in apatičnih dvajsetletnikih – sta se na božični večer pokazali kot pomanjkljivi. Najprej sem pred Maxijem spoznala petdesetletnega medicinskega asistenta, ki mi je razložil zgrešeno logiko varčevanja v javni upravi – namesto, da bi izbrali najcenejšega ponudnika pri poslih, ki so vezani na drago medicinsko opremo kot so medicinske postelje, se varčuje pri sanitetnem materialu. Tako morajo pacienti in njihovi svojci sami kupovati dražje obliže in povoje, ki so za njih najbolj učinkoviti, namesto da bi šel denar iz zavarovanja. In ko smo že pri zavarovanju … ste se že vprašali zakaj hudiča sploh še vplačujete v dodatno zavarovanje? Prijateljica, ki se je čez noč odločila, da ji je mesečni obrok v vrednosti 28 evrov predraga varijanta, in je dodatno zavarovanje odpovedala, pravi, da do zdaj še nič ni doplačala ne za pregled pri osebnem zdravniku ne za antibiotike in druge tablete ne za ginekologa in ne za zobozdravnika. Čeprav so jo medicinske sestre in zdravniki poskušali prepričati, da je pri dodatnem zavarovanju pač tako, da se ga enostavno ima, ji nihče od njih še do zdaj ni pojasnil kako to, da ima vse storitve krite zgolj na podlagi osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Ko sem o tem povprašala še ostale znance, ki so brez dodatnega zavarovanja, so mi vsi povedali isto – morda so doplačali za kak večji kirurški poseg nekaj deset evrov, a obisk pri osebnem zdravniku in tablete so imeli krite zgolj na podlagi osnovnega zavarovanja. In ko smo že pri tem – ali ni stranka Mira Cerarja imela v predvolilnem programu zapisano, da bi se v primeru, če bo izvoljena, za državljane Slovenije dodatno zavarovanje ukinilo? Ni čudno, da se marsikdo v tej državi počuti kot dvoživka – ne samo, da imamo občutek, da se nas kuha na čedalje višji temperaturi kot žabe do stopnje vrelišča, tudi v praksi za marsikoga veljajo dvojna merila.

Ko sem se s svojim priborom za čiščenje čevljev in transparentom prestavila na Prešernov trg, je do mene pristopila gospa, ki dela na Ministrstvu za gospodarstvo. Takoj jo je zanimalo ali sem jaz tista mag. znanosti, ki čisti čevlje in kaj točno sem študirala. Ugotovili sva, da sva obe študirali sociologijo kulture in filozofijo, le da je ona imela to srečo, da so jo pred kratkim zaposlili na ministrstvu za nedoločen čas. Potožila je, da mora tudi na božični večer zaradi revizije delati nadure in da je plača sorazmerno nizka. Presenetilo me je, da je takoj napeljala pogovor k temu, da mi lahko pomaga pri iskanju zaposlitve – povprašala bo organizacije, ki se pri nas ukvarjajo z raziskovalnim delom, ali morda potrebujejo kakega strokovnjaka za asistenta pri njihovih raziskavah. Čeprav se je moj horizont iskanja službe z leti trajanja krize zožil na iskanje priložnostnih del in pošiljanja prošenj za delo čistilke (v trenutku, ko sem potencialnim delodajalcem povedala, da imam višjo izobrazbo od 4. ali 5. stopnje, sem izpadla iz njihovega izbora), sem po dolgem času zaradi te prijazne gospe dobila upanje, da morda nekje v Sloveniji obstaja ustanova oz. oseba, ki ceni znanje ljudi, ki so v svojo diplomo in magisterij investirali veliko energije, časa in denarja. Tudi v javni upravi se najdejo ljudje, ki so pripravljeni konkretno pomagati ljudem v stiski in ki po svojih zmožnostih opozarjajo na nepravilnosti v državi. So izjemno redki, a so toliko bolj dragoceni za našo družbo, ki iz dneva v dan bolj drvi v prepad. Najdemo jih lahko med učitelji, zdravniki, delavci v kulturnih centrih in še bi lahko naštevali…

Med mimoidočimi ljudmi, ki so drveli še po zadnjih nakupih, se je pod kipom najbolj znanega slovenskega pesnika znašel tudi nekoliko sramežljiv fant, ki je povedal, da študira pravo. Pozornost mu je pritegnil moj transparent, na katerem piše, da kot brezposelna mag. znanosti svetujem iz run, angelskih zvitkov in umazanije na čevljih. Povedala sem mu, da tudi na tak način opozarjam do kam nas je pripeljala neoliberalna tržna logika, ki nas je vrgla v množično grobnico odpiranja s.p.-jev, češ: “znajdi se kakor veš in znaš”… Tako smo bili mladi čez noč prisiljeni postati deklice za vse, pa čeprav nimamo niti za vžigalice – visoko izobraženi mladi morajo za to, da lahko vsak mesec plačajo prispevke, delati tudi v tovarnah za tekočim trakom, odpirati čistilne servise, se prodajati na ulici in izumljati tržne niše, pa se kljub celodnevnemu urniku na dolgi rok utapljajo v dolgovih. S študentom prava sva padla v debato o tem kakšne razlike so se med generacijami pojavile po naši tranziciji: tisti, ki so imeli možnost dobiti zaposlitev v času tranzicije, so jo (vsaj v javni upravi) tudi obdržali, medtem ko se vsi ostali borimo za smešno nizke honorarje preko avtorskih pogodb, ki vzamejo avtorju več kot polovico zaslužka, ali pa delamo kot prostovoljci v veri, da nas bodo nekje končno le zaposlili. Pri tem veliko vlogo igrata politično in družinsko ozadje: če si iz delavske družine in če nimaš političnih vez, si takorekoč podpišeš doživljenjsko obsodbo. Nek ameriški učitelj je utopičnost ideologije “enakih možnosti za vse” podprl s preprostim eksperimentom: učencem, ki so sedeli v razredu je naročil naj iz papirja izdelajo žoge in jih vržejo v koš, ki se je nahajal pred tablo – takoj so se uprli tisti, ki so sedeli v zadnjih vrstah in ob straneh, češ, da ni pošteno do njih, ker imajo do koša večjo razdaljo. Ta šolski preizkus je obenem lepa prispodoba tudi za našo neoliberalno družbo, ki vzpodbuja iluzijo, da imamo v “demokraciji” vsi enake možnosti in izhodišča za uspeh. Pa jih imamo res?

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>