Po sledeh razboritega gamsa

Mamice, prekarke, sezonske delavke in volonterke so najcenejša delovna sila

Bliža se dan žena – neformalni praznik, ko se moški zatečejo v cvetličarne in slaščičarne, da si olajšajo slabo vest in se za trenutek priklonijo dejstvu, da je ženska v 21. stoletju še vedno tisti član družine in družbe, ki na vsakodnevni bazi poskrbi, da stvari dejansko funkcionirajo. Pa si za hip predstavljajmo jutranji prizor: Medtem ko moški spi, ženska vstane v tistem trenutku, ko jo zbudijo otroci – najprej jih obleče, nahrani, očisti, preveri urnik, poskrbi za pripravo otrok na vrtec in šolo, pripravi malico za moža, se uredi za službo, in ko ugotovi, da ima najmlajši član družine vročino, pokliče na delovno mesto, da bo že drugič v tem mesecu ostala na bolniški, ker si mož bolniške odsotnosti enostavno ne more privoščiti. Ko mož po polurnem zvonenju budilke vendarle vstane, se ona že vrne z obiska pri zdravniku in mu razloži kaj vse se je zgodilo, medtem ko je on spal. Njemu se vse skupaj zdi kot znanstvena fantastika, zato se elegantno izogne pogovoru o tem kako bo potekal večji preostanek dneva in po nizu krajših prikimavanj odrvi v službo, da se izogne kričanju mulcev in žene, ki v mislih že prešteva koliko denarja ji bo dejansko ostalo od mesečne plače in razmišlja o tem ali ne bi bilo enostavneje in bolj ekonomično najeti varuško. Med preračunavanjem jo pokliče šef, da ji pove “veselo” novico, da bo po preteku pogodbe za določen čas imela možnost delati od doma kot prekarka preko avtorske pogodbe. Namesto minimalne slovenske plače bo pač prejemala “malce” nižje zneske, bo pa zato imela privilegij, da ostane na bolniški kolikor časa hoče. Od zdaj naprej bo njen delavnik potekal tako, da bo z eno roko negovala bolnega otroka, z drugo pa pripravljala gradivo za službo in se tresla ali bo s tistimi dvesto evri lahko nakupila dovolj hrane in zdravil za otroke, saj bo mož večino svoje plače porabil za stanovanjske položnice in vzdrževanja avta. To sliko ima v glavi poleg nas, delavk, tudi marsikateri delodajalec, ko se v ožjem krogu odloča med ženskim in moškim kandidatom. Bolj kot ženska zatrjuje, da ji bo uspelo uskladiti družinsko življenje in službo, bolj se delodajalec nagiba k moškemu kandidatu. Med čiščenjem čevljev mi je veliko mimoidočih deklet, mamic, gospodinj in delavk zaupalo v kakšnih katastrofalnih razmerah delajo in na kakšne kompromise so morale pristati, da so obdržale delo. Veliko jih je imelo pred letom 2009 službo za nedoločen čas, ki pa so jo z odhodom na porodniško izgubile – tiste redke delavke, ki jim je uspelo obdržati zaposlitev tudi v času porodniške, so v strahu pred izgubo delovnega mesta pristale tudi na občasno delo od doma v času porodniške, kar je v nasprotju z delovno zakonodajo. Trend odpuščanja mladih mamic je prav neverjeten, saj med približno stotimi primeri poznam samo dva ali tri takšne, da so jim kljub nosečnosti podaljšali pogodbo še za eno leto. Zdaj pa si predstavljajte kakšen šok je to v življenju ženske, ki tik pred porodom izve, da bo ena plača manj v družini in ko se zave, da bo morala vsak evro še bolj obrniti. Ker se nahaja v najbolj ranljivem obdobju svojega življenja, ne more narediti prav ničesar, da bi izboljšala svoj ekonomski položaj, zato lahko le čaka, da ji kak znanec ponudi delo na črno za kak mizeren znesek … In prav to je v času krize najbolj pogosta praksa – najemanje najranljivešje nekvalificirane delovne sile kot so matere, migrantski delavci, sezonski delavci, mladi volonterji itd., ki so pripravljeni delati v zameno za malico in kak evro drobiža zgolj za to, da lahko iz dneva v dan preživijo in da ostajajo improvizorično “aktivni” na že tako fiktivnem trgu dela. Če bi na zavodih za zaposlovanje namesto statistike zaposlovanja vodili raziskavo v kakšnih razmerah delavci dandanes dejansko delajo in živijo, bi bili rezultati še tisočkrat bolj “črni” kot so sicer …

Kako je drugje po svetu?

Čeprav tudi situacija pri zaposlovanju moških ni ravno rožnata, saj “turbo” kapitalizem potrebuje poceni delovno silo za svoj ubijalski pohod pri obeh spolih, pa so prav gotovo ženske še bolj obremenjene, saj morajo biti bolj iznajdljive in delati toliko dalj časa, da zaslužijo minimum za preživetje. Še hujša situacija je v t. i. tretjem svetu – v državah kot so Bangladeš, Pakistan, Honduras in Nikaragva delajo delavke za tekočim trakom deset do dvanajst ur dnevno za 30 evrov mesečne plače. Če je globalizem ustvaril po svetu cone z najcenejšo delovno silo, ki jo predstavljajo ženske in otroci, potem se tudi delavcem in delavkam v zahodnem svetu nič dobrega ne piše, saj je tendenca neoliberalnih elit ta, da se tudi na periferiji zahodnega sveta znižajo plače oz. ukine redne zaposlitve, da bodo delavci na ta način bolj fleksibilni in zato tudi bolj ranljivi in lažje vodljivi. Ali je iz tega začaranega kroga izkoriščanja sploh kakšna rešitev? Rešitev je potrebno iskati pri nas – potrošnikih. Preden kupimo kak izdelek, se moramo pozanimati v kakšnih pogojih je nastal in si postaviti naslednja vprašanja: Ali si delavec, ki je naredil ta izdelek, le-tega s svojo mesečno plačo lahko privošči? Ima možnost počitka, mu pripada 8-urni delavnik in malica? Vse te pravice, ki so še konec 20. stoletja veljale za samoumevne, je uspelo delodajalcem na začetku 21. stoletja skoraj v celoti izbrisati. Polurni odmor za malico, odhod na WC in celo odsotnost zaradi bolniške so marsikje v Sloveniji postali sinonim za prestiž, ki si ga redko kdo lahko privošči. In čeprav se ženske zadnja desetletja hvalijo kako so si izborile enakopravnost z moškimi, vseeno menim, da bi bilo bolje, če bi bili med seboj neenakopravni – ženske bi morale biti npr. v času menstruacije oproščene težjih fizičnih del in upravičene do 30-urnega tedenskega delavnika, saj jih po prihodu domov pravo garanje v smislu gospodinjskih del in ukvarjanja z otrokom, šele čaka. Zato ni dovolj, da ob dnevu žena teoretiziramo o človekovih pravicah, ki so v praksi več kot očitno nazadovale, niti to, da namesto žena pomijemo posodo, temveč da razširimo koncept delavskih pravic tudi na prekarne delavce, prostovoljce, brezposelne osebe ter na matere in gospodinje, katerih celodnevno delo v praksi dejansko ni cenjeno niti primerno ovrednoteno.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>