Po sledeh razboritega gamsa

Nedavno razkritje višine dohodkov, ki so jih ob rednem delu prejemali zaposleni na najrazličnejših univerzah in drugih javnih ustanovah, me ni pretirano presenetilo. Med čiščenjem čevljev so mimo mene korakale tako strgane teniske kot škornji, ki so vredni več kot celoletna socialna podpora. Prav zato že vseskozi opozarjam, da je Slovenija zadnja leta izrazito razslojena družba, v kateri lahko vsak dan na ulici vidimo tako na stotine prodajalcev časopisa Kralji ulice, ki jim en evro pomeni bogastvo, kot tudi pripadnike elit, ki ne morejo preživeti meseca brez vsaj dvodnevnega obiska katere od svetovnih prestolnic. Med njimi se poleg slavnih politikov in vehementnih direktorjev nahajajo tudi naši vrli profesorji, ki so nam še pred nekaj leti solili pamet o tem kako nam gredo volonterska pripravništva v prid in kako prostovoljno delo krepi človeka, zdaj pa nočejo sprejeti vsaj delne odgovornosti, da so iz svojih študentov naredili brezplačne sužnje, ki še pri tridesetih živijo na račun svojih staršev. Pri tem pa si upajo na nas gledati zviška na način “mi smo uspeli že pri dvajsetih nekaj zgraditi in ustvariti z lastnimi rokami, vi pa še pri štiridesetih delate zastonj”… Res? Mi boste odstopili svoje mesto, gospod profesor? Mi boste kdaj omogočili, da se prebijem v ožji krog asistentov? Boste po opravljenem magisteriju osebno poskrbeli za to, da dobim službo? Po dvajsetih letih iskanja dela na najrajzličnejših koncih se namreč počutim pošteno opeharjeno, da si s svojim magisterijem in diplomo ne morem prislužiti niti minimalne plače. Vas pa je v vsem tem času skrbelo le za nadaljevanje nesmiselnih študijskih programov in redno izplačevanje lastne plače – že samo ena vaša mesečna plača bi omogočila meni in moji družini, da bi lahko nakupila živila za celo leto. Ko sem pred fakultetami čistila čevlje mimoidočim študentom, da bi jih posvarila pred stanjem, v katerega iz leta v leto bolj tonejo, se pri meni ni ustavil niti en nekdanji profesor. Vsi so me kvečjemu pogledali in odvrnili pogled v neznano smer kot da bi se zavedali krivde, ki jo nosijo v sebi kot podporniki tega sistema, ki omogoča samo nekaterim, da se prebijejo k vrhu in tam tudi obtičijo. Mar naj ne bi bila prav šola odskočna deska za pridobitev dostojnega dela v prihodnosti? V Sloveniji je preveč študijskih programov, ki so sami sebi namen oz. služijo zgolj zaposlovanju najvišjih kastnih razredov, ostale pa puščajo v blatu začasnih del, od katerih so le redko katera dela dostojno plačana. Medtem ko so nekateri akademiki v zadnjih desetih letih zaslužili več sto tisoč evrov kot bonus ob svoji ne tako skromni plači, so vsi moji dohodki skupaj v zadnjem desetletju dosegli le dobrih deset tisoč evrov. In še do tega sem prišla z velikim naporom – z neskončnim moledovanjem in grožnjami zaradi neizplačila, fiktivnim vpisom na fakultete, bežanjem pred inšpektorjem za preganjanje dela na črno, iskanjem vez in poznanstev, trkanjem na vrata medijev itd. Ja, če se nahajaš na robu družbe, moraš postati prekleto iznajdljiv, da preživiš iz meseca v mesec. Ne moreš si privoščiti ne bolniške ne tarnanja in depresije. Da bi opozorila na dejstvo, da živimo v kastnem sistemu, ki samo nekaterim podeljuje službe, priznanja in nazive, sem nekega večera uprizorila čiščenje čevljev pred vrati gala koncerta, ki se je odvijal v Hotelu Union. Iz pogledov čakajoče ljubljanske smetane je bilo videti, da bi me najraje ubili na licu mesta, le Štefka Kučan je v znak podpore zaploskala nekje v daljavi. Znova ni nihče pristopil k meni, da bi me vsaj vprašal ali sem resnična čistilka čevljev ali zgolj opozarjam na simptome slovenske družbe, kot mi je nekoč s strahom v očeh zastavil vprašanje fant, ki si je zaposlitev našel v Švici in ki kar ni mogel verjeti, da so od podalpske “Švice” ostale le še mokre sanje…

One Response to Mi boste odstopili svoje delovno mesto, g. profesor?

  • Katja Perat je zapisala, da se je ljudstvu vsled teh razkritjih dvignil pokrov. Nisem cisto prepricana. Ze res, da smo vsi ogorceni, hkrati pa tudi le se malo bolj otopeli. Tudi sama sem 34-letna prekarka, diplomirala sem iz humanistike, skvasena iz starorezimskega povzdigovanja izobrazbe na eni ter novorezimskega izkljucevanja na drugi strani. Bogati starsi s socialnim kapitalom? Nimam. Moznost ustvariti si druzino? Nimam. Delovne izkusnje iz podrocij, vsaj priblizno podobnih moji izobrazbi? Nimam (delala sem v knjiznici kot studentka in vec let opazovala, kako so razni necaki od racunovodkinje, hcerke od direktorjeve svakinje prijateljice itd.prehitevale po desnem pasu, enomesecna proba pa takoj potem pogodba za nedolocen cas- jasno, ti ljudje so bili rojeni za to delo, le da jaz tega nisem opazila! Meni so pa samo odstevali mesece, ko se mi iztece status, potem pa adijozalnimamonobenihprostihmestsajveskakoje… Ja, vem. Da ne govorim o vrlih kadrovikih po raznih podjetjih, ki se naslajajo nad dejstvom, da imajo priloznost ponizevati, se najraje humaniste: “A sociologijo ste studirala? Hehe, pol pa ste ze tko al tko vnaprej vedla, da boste brezposelna, anede? Veste, pr nas v firmi se ne gremo teh vasih nakladancij in prazno slamo mlatit, tu se dela!” Oprostite, res, mislila sem prirejat konference in se ukvarjat s poljem Althusserjeve kritike ideologije, cisto sem se zmedla, ko sem se prijavljala na vas oglas za cistilko avtobusov. Mea culpa. Profesorji na fakultetah so pa bolj ali manj le podaljski rezima, ki jih futra. Njihova zivljenja so materialno tako lagodna, da me pograbi bes ob vsakem spominu na pokroviteljske stavke v stilu “vsaka druzba potrebuje intelektualce, vi ste ja vsestransko uporabni, itd.” Hvala za realno sliko, gospodje in gospe profesor. Ce mi odstopite se malo te zajetne pogace, ki se ji pravi profesorska placa, se bom mogoce zacela tudi sama tako pocutiti. Tako pa se naprej pucam talarje v umazani restavracijski kuhinji, za 4 eur na uro, placilo na roko. Ce mi kaj ne pase, lahko grem.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>