Po sledeh razboritega gamsa

Pred kratkim sem dobila “čast” postati prostovoljka v enem izmed domov za upokojence. Že prvi dan so mi določili urnik in točno določen termin za malico, ki je bila pravzaprav edina stvar, ki sem jo v njihovi menzi lahko koristila, saj mi potnih stroškov ali plačila niso nudili. “Pa le glej, da si vzameš samo petnajst minut za malico, tudi mi si je ne moremo dalj privoščiti”, so mi zabrusile strežnice, ki imajo v domu redno zaposlitev. Halo? Zakon določa, da vsakemu delavcu pripada trideset minut malice in glede na to, da je topla malica edini zaslužek, ki ga imam, bom izkoristila vsako sekundo in vsak grižljaj hrane do maksimuma. Vendar so strežnice sčasoma same razkrile pravi razlog zakaj končajo malico petnajst minut prekmalu – takrat se namreč v menzi pojavi kasta na najvišjem nivoju – direktorica, glavna sestra in ostali iz uradniške srenje, ki imajo očitno v menzi absolutno prednost pred ostalimi, pogled na hranjenje “fizikalcev”, ki na dnevni ravni operirajo z izločki starostnikov, pa bi jim lahko pokvaril apetit. Da sem z veseljem prežvekovala v vidni razdalji slednjih ni treba izgubljati besed, bi se pa podrobneje pomudila pri opravilih, ki sem jih kot prostovoljka v domu opravljala. Postiljanje in razkuževanje postelj ter pospravljanje nočnih omaric ni bilo nikoli dovolj dobro, saj se je vedno našla kakšna sestra, ki mi je dodatno solila pamet s svojo filozofijo na kakšen način se je treba lotiti zadeve. Čeprav nisem opazila, da bi redno zaposleni razkuževali dvižni mehanizem, ki se nahaja pod posteljo, so od mene terjali prav tista opravila, ki se nahajajo najbolj pri tleh. Tako sem bila skorajda edina, ki sem čistila bruhanje, saj so se redno zaposlene v tovrstnih kočljivih trenutkih pogreznile v zemljo. Enkrat tedensko imajo v domovih za ostarele t. i. “odvajalni dan”, ko vsi varovanci naenkrat prejmejo odvajalo in tudi en za drugim odvajajo. Ker pa dom ne zagotovi dovolj negovalk, ki bi utegnile vsem pravočasno zamenjati plenice, se dogaja, da starostniki tudi več kot uro preživijo v prenapolnjeni plenici. Sama sem bila priča enemu takemu primeru, ko mi je gospa pokazala vidno ponečedeno rjuho in kljub vztrajnemu klicanju osebja ni uspela priklicati nikogar. Zaupala mi je, da se počuti zelo ponižano in da bi se vrgla čez okno, če bi imela to možnost (vrata in okna na oddelku za dementne uporabnike prav zaradi poskusov takšnih in drugačnih pobegov zaklepajo, čeprav to opravičujejo z izgovorom, da bi starostniki zaradi izgube spomina lahko kam po nesreči zatavali). Da je bila situacija še bolj absurdna, je bilo v tem času v sosednjem prostoru prisotnih kar nekaj delovnih terapevtk, ki pa v “seznamu” svojih nalog nimajo zabeležene menjave plenic niti niso pokazale pretiranega zanimanja za lajšanje tovrstnih težav. Redko katera med njimi se je spomnila na to, da bi namesto sladkanega čaja in sirupa, ki so ga stregle vsake pol ure, starostnicam s povišanim nivojem sladkorja kot alternativo ponudile vodo. Najbolj me je zmotil pokroviteljski odnos sester do svojih varovank, ki so jih ljubkovalno klicale “ljubica” in “miška”, kar se mi zdi po vsem videnem na moč bizarno. Svojci plačujejo v povprečju 900 evrov na mesec za to, da bi bili njihovi dementni starši deležni profesionalne obravnave in da bi se počutili še bolje kot doma, ne zavedajo pa se kakšne kršitve jih lahko doletijo. Od prisilnega hranjenja in kopanja do odtegovanja gibanja na prostem in zavračanja pomoči takrat, ko jo najbolj potrebujejo. Prav zato sem zdaj prepričana, da bi bilo precej bolj humano omogočiti starostnikom dostojanstveno umiranje v domačem okolju kot pa da jim podaljšujemo muke za zaprtimi stenami sterilnih ustanov…
Čeprav sistem “tekočega traku” v domovih za ostarele vsaj navzven deluje in so svojci ponavadi navdušeni nad pestrim kulturnim programom in najrazličnejšimi kreativnimi delavnicami, ki omogočajo, da starostnikom hitreje mine čas, so le-ti prikrajšani za pristen človeški pogovor, ki bi ga jim lahko nudili prav prostovoljci. Tako pa sem dobila občutek, da sestre še to dejavnost razumejo kot lenobno posedanje, saj so mi nemudoma naložile kakšno fizično delo, če so opazile, da z uporabniki preko pogovora navezujem bolj osebne stike. V dveh tednih mi je bilo samo dvakrat dovoljeno pospremiti varovance na dvorišče, pa še takrat smo si zaradni napornega urnika utrgale le deset minut “prostega časa”. Kodeks etičnih načel na področju socialnega varstva omenja tudi upoštevanje svobodne volje vsakega “varovanca”, vendar o kakšni svobodi govorimo, če lahko kopanje kot uporabnik prestavim največ za en dan in če je narava mojega hranjenja, pitja in izločanja stvar statističnih predvidevanj in izpolnjevanja birokratske dokumentacije? Namesto, da bi se prostovoljci, ki delajo po najrazličnejših ustanovah v okviru socialnega varstva, posvečali posameznikom in jim lajšali psihične tegobe s pomočjo pogovora in osebnega stika, za kar drugo osebje več kot očitno ne najde časa, vse prevečkrat opravljajo delo, ki ga redno zaposleni nočejo opravljati – od generalnega čiščenja do razkuževanja in odnašanja smeti, pomoči pri selitvah in drugih težjih fizičnih opravilih … Med čiščenjem čevljev sem velikokrat naletela na izpovedi prostovoljcev, ki so v dobri veri, da bodo nekoč pri določeni ustanovi dobili redno zaposlitev, delali brezplačno, dokler niso ugotovili, da “delodajalec” zahteva od njih še več kot od redno zaposlenih. Pa da ne boste mislili, da govorim zgolj o dvajsetletnikih ali tridesetletnikih – v Sloveniji je veliko štiridesetletnikov, ki nimajo niti enega leta delovne dobe, ker so večino svojega življenja opravljali začasna dela preko študentskih servisov in bili prostovoljci. In da se razumemo – nekaj je delati v humanitarnem društvu kot prostovoljec, ker razumeš stisko ljudi in bi želel, da tudi za tebe na enak način nekdo poskrbi, nekaj drugega pa je delati prostovoljno za potencialnega delodajalca, pri katerem ohranjaš upanje, da bo prepoznal tvoj trud in ga primerno nagradil v bližnji prihodnosti. Če se mladi temu ne bodo postavili po robu in sprevržen kastni sistem, ki temelji na izkoriščanju prostovoljcev, zlorabljanju poceni delovne sile in elitističnemu nepotizmu, obrnili na glavo, se jim v prihodnosti ne piše nič dobrega …

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>