Po sledeh razboritega gamsa

Tudi piloti so prekarci

Verjetno ni človeka, ki ne bi v roku zadnjih dveh tednov slišal za ime Andreas Lubitz, tj. za kopilota Germanwings, ki naj bi po predvidevanjih francoskih preiskovalcev in nemških medijev bil glavni razlog za strmoglavljenje letala, ki je 24. 3. 2015 letelo med Barcelono in Düsseldorfom. Obe črni skrinjici, ki so ju našli na mestu nesreče sta namreč potrdili, da je letalo v zadnjih trenutkih pred trčenjem v francoske Alpe pospeševalo in da je kopilot izvršil sabotažo, ko je zaklenil pilotsko kabino, medtem ko se je pilot nahajal na WC-ju. Mediji so od samega začetka na veliko špekulirali o vzrokih za psihološko stanje mladega kopilota, ki se je pred šestimi leti nahajal v depresiji, ponoči pa se je po pričevanju nekdanjega dekleta zbujal s kriki “Padamo, padamo”, v katerih je podoživljal travmo, ki so jo v zadnjih trenutkih pred strmoglavljenjem brez dvoma doživljali številni potniki. Težko je verjeti, da bi nekdo, ki ima ponavljajoče nočne more, le-te poizkusil realizirati v vsakdanjem življenju. Vendar če prisluhnemo psihoanalitikom, ki trdijo, da so nočne more tisto najbolj travmatično jedro Realnega, velikega Niča, v katerem se nahajajo naše najbolj primarne želje in strahovi, morda v ozadju kopilotovega strahu pred padcem res lahko zaslutimo željo po samoizničenju. A kaj je tisto, kar je pripeljalo Lubitza do tako strašnega dejanja, v katerem je “spotoma” odnesel 150 življenj? Nezadovoljivo ljubezensko življenje? Dolgoletna depresija? Hude zdravstvene težave, ki mu onemogočajo letenje? Ali pa lahko vzroke iščemo tudi v preobremenjenosti in podplačanosti kopilotov, ki morajo sami plačati usposabljanje za določen tip letala ter na lastni strošek opraviti kar 500 ur linijskega letenja (Pay2Fly)? Marsikdo ne ve, da so piloti in kopiloti nizkocenovnih letalskih družb prisiljeni odpreti s.p., da lahko delajo, in da večino let kot prekarni delavci odplačujejo dolgove, ki so povezani z njihovim usposabljanjem. Redko kdaj se kateri izmed njih izpove v kakšni kolumni, saj živijo v nenehnem strahu pred izgubo službe – tako kot naši delodajalci izvajajo pritisk na prekarne delavce v smislu: “če ti kaj ni všeč, te lahko nadomesti kateri od sto tisočih drugih brezposlenih”, sta kriza in varčevanje v celotni Evropski uniji poleg množičnih odpuščanj prinesla tudi ukinitev delavskih pravic in psihološki teror brez primere… Čeprav je odločitev za samomor in serijski umor kopilota nizkocenovne nemške letalske družbe obsojanja vredna, moramo odgovoriti na vprašanja, ki jih poraja…

Kar je pri strmoglavljenju nemškega letala najbolj simptomatično, je dejstvo, da so vsi letalski ukrepi, ki so nastali kot posledica strahu pred ponovitvijo 11. septembra 2001, botrovali k njenemu tragičnemu izidu. Namesto temnopoltega in kosmatega terorista, ki bi presenetil pilote od zadaj, je letalo tako rekoč v “misijonarskem položaju” ugrabil gladko obrit in svetlolas kopilot, ki si je od vekomaj želel leteti na dolge proge in pristati v San Franciscu. Mediji navajajo kako je bilo njegovo dihanje do zadnje sekunde povsem normalno – pilot je tolkel s sekiro po vratih, ga preklinjal, rotil, vnašal geslo, vdiral, a Lubitz je le zrl v bližajoče se planine in dihal normalno. Potniki so vpili v agoniji, srednješolci so se držali za roke, dojenčki se oklepali materinih prsi, starejši so v različnih jezikih klicali boga, a Lubitz ni rekel besede, po vsej verjetnosti niti trenil ni z očmi, ko so ga zadnji metri ločevali od planine. Dihal je sproščeno, zavestno, normalno. V svojih rokah ni imel ne krmila ne fotoaparata ne mobitela ne Biblije, ničesar. Njegovo dejanje se zdi veliko strašnejše in veliko bolj psihopatsko kot dejanja muslimanskih skrajnežev, ki so pred razstrelitvijo izgovarjali imena svojega preroka … Če se je Andreas Lubitz trudil postati ime leta, mu je to prav gotovo uspelo in za to ni dejansko potreboval nobenega napora. Predstavljamo si ga lahko v njegovih zadnjih trenutkih kako drži roke spokojno ob telesu in opazuje bližajoče se Alpe, na katerih je nedavno smučal. Predstavljamo si ga lahko kako z nevtralnim izrazom na obrazu zapušča poklic, v katerega je vložil leta truda in denarja, kako nonšalantno zapušča družino in noseče dekle, kako ga dejstvo, da zapušča svet, neverjetno pomirja in so kriki strahu zanj le oddaljeni prisluhi… Najsi je Andreas Lubitz pognal letalo v gore zavoljo zdravstvenih problemov, depresije, perverzije, sociopatije ali sovraštva do zahodne družbe, dejstvo ostaja, da nam je podal pomembno sporočilo: največji terorizem ni odraz verskega fundamentalizma, temveč nihilizma in razvrednotenja zahodne družbe. In le-ta je tudi edina, ki ga skupaj s strahom uspešno proizvaja in prodaja …

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>