Po sledeh razboritega gamsa

Marsikdo, ki dela že desetletja v javni upravi in vsak mesec prejema redno plačo si težko predstavlja agonijo, ki jo na drugi strani doživlja prekarni delavec, ki se poteguje za začasna dela s sto tisočimi brezposlenimi. Ne samo da za takšnega delavca spada plačana malica, bolniška odsotnost, dopust in prevoz na delo v domeno znanstvene fantastike, na trgu dela se mora biti pripravljen boriti s tisočimi prostovoljci, ki so imeli to srečo, da si zaradi prihrankov lahko privoščijo nekajmesečno brezplačno delo, s katerim želijo narediti vtis na potencialnega delodajalca in izboljšati svoje možnosti pred ostalimi konkurenti, ne da bi se zavedali, da na dolgi rok nižajo vrednost dela ostalim pa tudi sami sebi.

Tekmovalnost na trgu dela je tako huda, da so jo določeni delodajalci začeli izkoriščati sebi v prid – poleg najemanja brezplačne delovne sile so nekateri med njimi pod krinko »uvajanja«, »selekcioniranja« in »delovnih preizkusov« uvedli celo plačljive tečaje, s katerimi želijo od brezposelnih pridobiti denar v zameno za uvrstitev v ožji izbor kandidatov za delo. Že pred leti, ko sem klicala na neko telefonsko številko v zvezi z delom maserja, me je presenetilo, da so me povabili na plačljiv tečaj neke »posebne« masaže, ki bi služil kot predpogoj za opravljanje dela. Plačati bi morala 500 evrov, da bi imela čast uvrstiti se v ožji izbor kandidatov. Tudi informacije, ki sem jih pridobila od brezposelnih, medtem ko sem pred Zavodom za zaposlovanje na Parmovi čistila čevlje, niso vzpodbudni – vsak tretji brezposelni, s katerim sem govorila, dela praktično na lastne stroške – dve tretjini sogovornikov dela več ur na dan v zameno za malico, medtem ko je tretjina sogovornikov pojamrala kako jim delodajalec, po možnosti znanec ali od prijatelja prijatelj, dolguje več tisoč evrov denarja, ki ga po vsej verjetnosti ne bodo nikoli videli, saj nimajo z njim sklenjene nobene pogodbe. Pa tudi če bi jo imeli, so uradno brezposelni in tudi sami v prekršku, če prijavijo delodajalca za delo na črno. Tega se podjetniki zavedajo in s pridom izkoriščajo brezplačno delovno silo, za katero vedo, da ne bo pljuvala sama sebi v skledo.

Tovrstnih primerov, iz katerih je razvidno, da je delo postala luksuzna dobrina, ki so jo deležni le premožnejši in tisti, ki imajo sorodnike in prijatelje na vplivnih mestih, je ogromno in iz dneva v dan bolj besna na tiste, ki si zatiskajo oči pred realnim stanjem, ki vlada na trgu dela. Lansko leto sem se udeležila piknika računalniških programerjev, na katerem so se nekateri med njimi celo hvalili, da jim magistri in doktorji znanosti čistijo stanovanja in polagajo ploščice v hiši… Tisti, ki so se vrnili iz Amerike, so se hvalili kako socialna država je Slovenija, da omogoča socialno podporo in brezplačno zdravstvo družboslovcem in ostalim »lenuhom«, medtem ko jim sami od časa do časa navržejo kako drobtinico, ki jo lahko poberejo v klečečem položaju za tri ali štiri evre na uro… Ne samo, da se pri razumevanju priviligiranosti do dela končuje medgeneracijska sloga, tu se končuje tudi sovrstniška kolegialnost in poklicna etika. Po mojih izkušnjah ni možno, da bi računalničar z 2000 evri neto plače kakorkoli lahko razumel stiske in težave prekarnega družboslovca, ki dela na različnih koncih sezonska dela, da bi na koncu meseca lahko pokasiral 200 evrov za osnovno preživetje.

Ne govorim na pamet: med prijatelji in znanci imam tako sotrpine, ki morajo preživeti s 50-200 evri na mesec kot tudi tiste srečneže, ki tolikšno vsoto zapravijo samo za hobije in razvade. Na tak način se ustvarja razslojena družba nesrečnih ljudi – prvi porabijo ves svoj čas za prestrašeno preračunavanje in obračanje vsakega centa, drugi pa s pomočjo denarja vzdržujejo svoje obsesije inodvisnosti. Čeprav se nekaterim zdi, da zaradi neizumrtja družboslovcev in kulturnikov živimo v socialni državi, sama opažam, da je državni sistem podeljevanja socialnih transferjev prav do tistih, ki bi socialno pomoč najbolj potrebovali, pa je zaradi najrazličnejših birokratskih absurdov ne dobijo, izredno krivičen in nevreden tega imena. Kot čistilka čevljev sem spoznala brezdomce, ki niso upravičeni do socialne podpore samo zato, ker posedujejo nepremičnino, v kateri zaradi najrazličnejših vzrokov ne živijo.

brezdomec2

 

Ti ljudje živijo vsak dan z zanko zadrgnjeno okoli vratov – živijo na cesti brez centa socialne pomoči samo zato, ker na papirju veljajo za lastnike nepremičnine in potencialne bogataše. Nihče med njimi ni odvisnik, lenuh ali zajedalec države, še več: marsikdo bi naredil vse, da bi prišel do plačanega dela, ki mu ga država (čeprav je pravica do dostojnega in plačanega dela zapisana v ustavi)ne omogoča. Ker če nič nimaš – se v nič povrneš… Ti ljudje so za državo povsem izbrisani – ponavadi beračijo ali delajo v zameno za hrano na bližnjih kmetijah kot najnižji člen v družbeni hierarhiji. Prav zaradi takšnih in podobnih primerov, ki niso upravičeni do socialne pomoči, vidim edino rešitev v univerzalnem temeljnem dohodku, ki bi zaposlene razbremenil strahu pred izgubo službe, brezposelne obvaroval izkoriščevalskega dela na črno, začasnim delavcem pa omogočil iskanje dostojnega dela …

2 Responses to Univerzalni temeljni dohodek namesto socialnih transferjev

  • Hval vam za tole, tudi jaz sem med njimi, ki od te preklete države ne doni niti centa !

  • ideja o tem, da morajo ljudje delati v zameno za denar, je izkoriščevalska in nepravična.
    UTD bi veliko problemov rešil to, da še ni uveden, je nedopustno.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>