Po sledeh razboritega gamsa

Smrt enega je tragedija, smrt tisočih zgolj statistika

Zadnje tedne lahko v medijih spremljamo tragične novice o stotinah, celo tisočih utopljenih migrantov, ki jim je na poti v obljubljeno deželo spodletelo in so zadnje zatočišče našli v Sredozemskem morju. Tudi fotografije otroških trupel, ki lahkotno plujejo na gladini, so prebivalce Evrope le za hip zdramile iz mrtvila in na socialnih omrežjih je bilo skozi zgražanje nekaterih moč zaslutili globoko v nezavedno potlačen strah pred invazijo temnopoltih “zombijev”, lačnih naše hrane, vode, žensk in dela, ki ga še domačini ne moremo nikjer najti. Večinoma ženske, ki po ilegalni poti prebegnejo iz Maroka, Egipta, Libije, podsaharske Afrike, Sirije in drugih držav bližnjega Vzhoda, končajo v Veliki Britaniji, Skandinaviji, Franciji, Nemčiji ali v državah Beneluksa kot ekzotične prostitutke. Le manjšemu delu imigrantk uspe priti do bolj častitljivih vrst dela kot so npr. čiščenje, kmetovanje, strežba in osebna nega. Po drugi strani je fizična moč temnopoltih moških imigrantov v Evropi zelo cenjena, saj jih lahko podjetja in kooperacije uporabijo za poceni delovno silo v gradbeništvu, kmetijstvu in proizvodni industriji. Nemalokrat se zgodi, da končajo kot sezonski delavci nekje v južni Evropi, kjer podhranjeni delajo za evro na uro, pri tem pa se dostikrat zgodi, da garajo v zameno za pitno vodo in prenočišče. Če si naivno predstavljamo, da na civilizirani celini ni koncentracijskih taborišč in suženjstva, bi bil skrajni čas, da si, če ne drugače, kot turisti pogledamo v kakšnih pogojih in razmerah ti ljudje dejansko živijo in delajo. Ne samo v Dubaju in Grčiji, tudi v naši najbližji okolici …

imigrant2

Emigranti iz bližnjega Vzhoda in Afrike tako predstavljajo skoraj polovico evropske sive ekonomije, njihovo število pa se zaradi ukinjanja socialnih pravic v matičnih državah, naraščujoče revščine, pomanjkljivega zdravstva, šolstva in stopnjujočih vojnih razmer, v Evropi le še povečuje. In čeprav si prestavniki evropske elite zatiskajo oči pred begunsko problematiko in iz leta v leto nižajo sredstva za reševanje migrantov, ki se znajdejo v težavah (včasih se zunanjemu opazovalcu celo zazdi, da jih načrtno puščajo umreti), bodo morali slej ko prej pogledati v brezno, ki jim ga kažejo prebežniki s svojo voljo po preživetju, ki jih po drugi strani peha v brezglavo samouničenje.

Kdo je kriv?

Izgovor, da Evropa ni kriva za ekonomsko stanje ljudi, ki množično bežijo iz Tretjega sveta, da bi bili vsaj za en trenutek v svojem življenju deležni privilegijev Prvega sveta, je namreč iz trte zvit. Vsakdo, ki vsaj malo pozna zgodovino in ki ve na kakšen način so Evropejci v 18. in 19. stoletju osnovali kolonije v t.i. “barbarskem” Tretjem svetu, iz katerega so od vekomaj veselo črpali naravne surovine in zasužnjevali domorodce kot brezplačno delovno silo, lahko vidi v dandanašnjih migracijah vzročno posledico več stoletnega opustošenja, ki so ga prav Evropejci s svojim nadutim zavojevanjem povzročili na ostalih celinah in ki se jim zdaj kot bumerang vrača naravnost v obraz. Vendar pa namesto tega, da bi se lotili strukturnih sprememb v evropski ekonomski politiki in angažirali na milijone brezposelnih družboslovcev, ki bi poskrbeli za asimilacijo imigrantov v evropsko okolje, politične elite vedno bolj podpirajo razmah radikalnih desničarskih idej in gibanj, ki v prišlekih vidijo sovražnika št. 1, saj novodobni oligarhi in tajkuni s kazanjem na fiktivnega grešnega kozla lahko še naprej obračajo pozornost stran od svojega sebičnega plenjenja.

imigrant3

Čeprav je Organizacija Združenih narodov že pred leti napovedala, da bo zaradi staranja evropskega prebivalstva leta 2050 kar 15 članic EU potrebovalo več kot 40 milijonov migrantov, da se bo ohranilo sedanje število prebivalcev in potencialnih davkoplačevalcev, ki bodo posredno “priskrbeli” denar za pokojnine in zdravstvo, se zdi, da se uradna evropska politika otepa ustvarjanja novih delovnih mest tako za priseljence kot za domačine. Zdi se, da s svojimi (ne)dejanji le še krepijo trgovino z belim blagom in podpirajo tihotapce, ki za potovanje od Afrike do Kanarskih otokov računajo 1.500 €, iz Libije do Italije pa kar 2.000 €, kar za marsikoga od prebežnikov predstavlja strošek, za katerega gara celo življenje. Žal je tako, da dokler bodo imele svetovne elite (ne zgolj politične, temveč tudi farmacevtske) na račun človeške nesreče, revščine in vojn le dodatne dobičke, bodo še naprej vzdrževale status quo. Le mi, ponižani in razžaljeni, ki s potrošniškimi navadami in tehnološkimi razvadami podpiramo čedalje večja nesorazmerja v družbi, imamo v rokah vzvode za upor. A upor se mora zgoditi na globalni in masivni ravni v obliki sabotaže sedanje sistema, množičnega bojkota nakupovanja (spornih) proizvodov, dvigovanja denarja iz bank in vzpostavitvi lokalne valute ter blagovne menjave. Svet brez oderuških posrednikov, ki se hranijo na račun naših iluzij, bi bil neprimerno lepši. Pa smo se pripravljeni odpovedati svojim vedno bolj zahtevnim in specifičnim željam samo zato, da lahko nekdo na drugi polovici zemeljske oble živi bolj znosno in človeka dostojno življenje? Jaz zagotovo, pa vi?

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>