Po sledeh razboritega gamsa

V demokraciji vsaj hiramo lahko enakovredno

Za nami je sedemdeseta obletnica zmage nad fašizmom in zdi se, da naš predsednik Borut Pahor s svojim nenehnim opozarjanjem na spravo med levimi in desnimi, postaja iz leta v leto bolj obupan in tragikomično patetičen. Da bi njegov trud postal vsaj malo bolj smiseln, njegovo ponavljanje pa malo manj donkihotovsko, so poskrbeli člani vlade, ki so odobrili 90 000 evrov za pokop kosti domobrancev, ki so jih našli v Barbarinem rovu. Vse lepo in prav, a častni pokop kosti v imenu sprave je prišel desetletja prepozno in ob najmanj okusnem času “krize” in revščine, ko se marsikateri še živeči Slovenec pred našimi očmi spreminja v kost in kožo. Taborišč, množičnih grobišč in zahrbtnih rovov v obdobju napredne in “civilizirane” demokracije pač ne potrebujemo, saj sta revščina in bolečina pripadnika leve opcije enakovredna revščini in bolečini pripadnika desne politične opcije – oba imata pravico, da lahko enako hitro in enakovredno hirata na ulici ne da bi se država zmenila za njiju. Prav iz tega vidika ne predstavniki vlade ne predsednik države ne morejo razumeti kako to, da niti v najhujši stiski, ko drug drugega že ogledujeta kje na presušenem telesu bi se našel še kak užiten kos mesa, ne moreta pljuniti na politične in ideološke zamere iz preteklosti in se končno sredi osvobojene Evrope objeti ter pokazati tujcem kako smo kljub zameram uspeli obdržati enoten, ljubeč in kultiviran narod, h kateremu bi se po vsem svetu morali zgledovati.

okostnjaka

Ljudi poganjajo naprej iracionalni goni in iluzije

Zakaj politična sprava ni možna niti v naši majhni podalpski deželici niti kje drugje na svetu, je pokazal povsem preprost eksperiment, ki ga je pred kratkim opravil nek ameriški učitelj prava. Ta je ugotovil, da se ljudje v življenju ne odločamo na podlagi racionalnih premislekov in argumentiranih utemeljitev s strani znanstvenih razprav ali najrazličnejših učiteljev, temveč sledimo iracionalnim čustvenim nagibom, ki jih spretno zasnovane politične in marketinške kampanije lahko obrnejo sebi v prid. Raziskava je tako npr. pokazala, da so Američani, ki so verovali, da se v Iraku nahaja orožje za množično ubijanje, kljub predvajanju argumentiranih dejstev, ki so kazala obratno, le še bolj goreče verjeli, da je temu tako. Politična prepričanja in ideološki nazori pri ljudeh oblikujejo nekakšno emocionalno platformo, ki služi temu, da vse naknadno pridobljene informacije umesti v ideološko sliko, ki še okrepi prvotno prepričanje, ki temelji na povsem iracionalnih predpostavkah. Freudova teza, da ljudi poganjajo naprej iracionalni goni in želje, se je tako ponovno izkazala za pravilno. In peklenski načrt marketinga, ki ga je v sredini 20. st. zasnoval Freudov nečak Edward Bernays z namenom, da bi na podlagi teh psiholoških dejstev tudi kaj zaslužil, dobiva iz desetletja v deseletje bolj groteskno podobo – ljudje v zameno za izpolnitev želje in potrditev prepričanj zastavljajo hiše in se spreminjajo v žrtve najrazličnejših verskih sekt in političnih ideologij. Poglejmo samo fenomen novodobne slovenske sekte Hapy hapy, kjer so njeni člani morali svoje navdušenje nad srečnim življenjem seliti na druge “naivneže” in od njih še pridobiti na tisoče evrov denarja. Tudi fašizem je temeljil na strastnih nagovorih Hitlerja in na iracionalnih strahovih, a je za seboj povlekel milijonsko maso privržencev, katere niso zanimala znanstvena dejstva in racionalne predpostavke, temveč so bili za svojo gorečo in absurdno vero pripravljeni umreti. Tudi marsikateri slovenski politik se zaveda, da ljudi ženejo naprej emocije in ne stališča, pridobljena na podlagi razuma, zato si prizadeva iz svojih članov narediti svojevrstne vernike, da bi nad njimi imel dalj časa svoj vpliv. Ne samo da sprava med levimi in desnimi na tak način nikoli ne bo možna, razcep med ideologijo levih in desnih se bo le še poglabljal, saj je tovrstno zapravljanje časa in energije slovenskega ljudstva v interesu domačih in tujih elit.

Nekoliko drugačen pogled na doseganje sprave pa je nakazal dokumentaren film Pogled tišine, ki se trenutno vrti v Kinodvoru in ki velja za enega najbolj pretresljivih filmov v zgodovini – glavni junak pod pretvezo preverjanja dioptrije obišče morilce svojega brata, ki so v šestdesetih letih pobili več kot milijon domnevnih komunistov, in vsakega posebej sprašuje o vzrokih in občutjih za takšno ravnanje. Čeprav pri njih ne najde občutkov kesanja in obžalovanja, ker se imajo ti ljudje dandanes za narodne heroje, odkrito nakaže, da bi bila sprava možna samo, če bi ljudje priznali zločin in prevzeli zanj osebno odgovornost. To prelaganje odgovornosti za svoja ravnanja, kateremu smo vsak dan priča tudi v slovenski politiki in družbi, je tisto kar onemogoča duševno zdravje Slovencev in njihovo spravo. A bolj kot to, da se bo naš predsednik vsak dan znova zbudil prepoten v večni želji po spravi, me moti dediščina, ki jo puščamo zanamcem: kdo bo zakopal cela okostja apatije, malodušja in nihilizma, ki vlada med mladimi, ko vidijo, da nihče za svoja ravnanja v resnici ne odgovarja?

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>