Po sledeh razboritega gamsa

Ko sem po dolgem času sedela v pisarni svoje nove »delodajalke«, ki me je sočutno gledala v oči, medtem ko mi je polagala na srce: »Žal mi je, da se morate družboslovci ukvarjati z vsem drugim kot s tistim, kar ste študirali. Ampak verjamem, da bodo prišli boljši časi in ti ne bo treba več čistiti…«, sem se počutila tako nekako kot Wittgenstein, ki naj bi nekoč dejal: »Nisem vedel, da sem vernik, dokler se nisem spustil na kolena v znak molitve…« Nisem vedela, da sem ponižana in razžaljena, dokler me niso oblekli v Fato, mi v roke potisnili metlo in rekli, da bo bolje. Kajti delo čistilke v vrtcu me je dejansko po dolgem času osrečilo, pa čeprav so vsi okrog mene mislili, da moja sreča ne more biti pristna, ko pa sem vendarle navajena poglobljenih intelektualnih debat ne pa nič kaj poduhovljenega fizičnega dela. Ampak skrivnost sreče se ne skriva v nazivih, statusnih simbolih in pričakovanjih, ki jih imajo do nas starši in širša družba – sreča, dragi moji, se skriva prav tam, kjer jo najmanj pričakujemo. V prisluškovanju vetra, ko se sklanjaš čez okno, ki ga čistiš, v občudovanju senc, ki jih dela v prostoru sonce, ki počasi zahaja in odteguje svojo svetlobo, v pestri paleti vonjev, ki segajo od pristnega vonja po otroškem dreku pa do najrazličnejših parfumiziranih odtenkov vonjav, ki jih oddajajo čistila. Razkrile so se mi številne skrivnosti zaznav in čutil, na katere prej niti približno nisem bila pozorna.

Delo čistilke je čista erotika in čudi me, da literati nikoli niso prepoznali brezmejnega potenciala in številnih strasti, ki jih »skriva« ta poklic. Na eni strani obstaja toliko romanov, dnevnikov in izpovedi o tajnih agentkah, zvodnicah in prostitutkah, katerih pričevanja segajo od najbolj perverznih in bizarnih opisov pa do najbolj monotonih in zdolgočasenih nakladanj, ki jim manjka življenjskih sokov, na drugi strani pa lahko pogrešamo iskrene izpovedi preprostih fizičnih delavk, ki živijo veliko bolj adrenalinsko in erotično življenje kot bi si človek lahko mislil. V literaturi in filmu se sicer najde kak dnevnik gospodinje, a kaj ko se poleg izraza gospodinja kaj hitro naselijo pridevniki kot so »razočarana«, »obupana«, »zapuščena« itd., ki daje slutiti, da gre za nehvaležen, frustrirajoč in onesrečujoč poklic. Žal so stereotipi o gospodinjah in čistilkah, ki naj bi se nahajale na dnu družbene lestvice, tako močni, da jih zasledimo kvečjemu v kakšni komediji, kjer se lahko na njihov račun dobro nasmejimo. Njihova vloga dvornega norčka ni kar tako »iz trte izvita«, saj so edine, ki se v javnih ustanovah, podjetjih in domovih ukvarjajo s čiščenjem človeške umazanije. In to dobesedno.

Če medijski izrazi kot so »čiščenje« ali »čistka« v času povečane občutljivosti za razne oblike korupcije dajo le navidezno slutiti, da bo v političnem prostoru prišlo do zamenjav in sprememb, se čistilke stvari lotevajo na moč konkretno. Brez prispodob in olepšav in s konkretnimi rezultati. Minister lahko na veliko razlaga o potrebi po čiščenju in spremembah, a na koncu dneva bo njegov drek s »pozlačenih WC školjk« drgnila čistilka. Edina, ki bo naredila povsem altruistično in konkretno delo in bo zanj še najmanj plačana. Prav zato ji nihče ne bo zameril, če bo ministra kar direktno vprašala: »Jesi li se danas več usro ili nisi?«, saj je vendar dvorni norček, ki mu je dovoljeno, da za svoje umazano delo tudi jezika… To, da imajo čistilke najboljši teren za »terorizem«, filozofijo in družbene spremembe pa nikogar ne zanima kaj dosti… Ali kdo med vami ve za imena čistilk, ki čistijo drek Bratuškovi, Virantu, Pahorju in Janši? To bi bilo veliko bolj zanimivo izvedeti kot pa konstantno poslušati ideološko podkrepljena obtoževanja med levimi in desnimi… Vsak dan nas mediji slepijo z dramatičnimi naslovi o »zgodovinskih« dogajanjih, družbenih šokih in premikih, da bi vzbudili pri ljudeh lažne potrebe in zanimanja ter nas odvrnili od stvari, ki so zares pomembne. In prav gotovo je med njimi tudi podatek o tem kdo in kako neki čisti ves ta drek za njimi… vso to čustveno in fizično umazanijo, ki jo politiki s svojim leporečjem puščajo za sabo.

Seveda življenje čistilke ni idealno, a je veliko manj stresno kot je delo v »trgovini« z iluzijami. Lahko povem iz lastnih izkušenj. Najhuje, kar se ti lahko pri tem poklicu zgodi, je to, da te kdo opozori, da je kakšna stvar premalo čista. Si predstavljate nivo stresa, ki ga doživlja policaj, ki se celo življenje obtožuje za smrt sodelavca ali delavca v državni obveščevalni službi, ki bi tako rad povedal ljudem kakšna grozodejstva in svinjarije se odvijajo nad njimi pa tega ne sme in raje živi v navzkrižju s samim sabo? Ali pa delo vedeževalke, ki se zaveda, da bo s svojimi prerokbami vplivala na ravnanje človeka v prihodnosti? Ali pa delo zavarovalniškega agenta, ki mora ljudem skozi pridigo o varnejši prihodnosti natrositi iluzij, da je zavarovanje nujno potrebno že danes? Nekateri ljudje nimajo vesti in ti so primerni kandidati za prodajanje iluzij, a kaj narediti, če imaš vest in ne moreš z njo preživeti kot literarni oz. družbeni kritik? Vsem tem polagam na srce, da se lotijo najbolj čistega poklica vseh poklicev – poklica, v katerem si morda kdaj umažeš roke, a pri katerem imaš vsaj čisto vest. Vsake toliko časa se sicer zgodi, da pride do neljubih situacij, ko npr. ugotoviš, da je otrok tvoje sošolke, ki ima veliko nižjo izobrazbo od tebe, pristal na veliko višjem delovnem mestu znotraj organizacije, v kateri delaš, in moraš brez besed počistiti njegov drek. Ali pa, ko vidiš vso farso okrog govora o bio in eko čistilih, ki jih nihče v resnici ne uporablja, saj uslužbenci v javni upravi vendar nočejo po cele dneve vonjati svojega dreka ali kakega brez veznega vonja po kisu. Ali pa ko vidiš kako vsi (od otrok do politikov) pridno ločujejo odpadke v sveti veri, da so naredili nekaj dobrega za naš planet, čistilci in kasneje smetarji pa jih potem nonšalantno odvržemo v isti koš… Ja, dragi moji, čistilci in smetarji imamo kot zadnji členi v verigi tudi zadnjo besedo. In ker smo praktični ljudje, ki se na vsakem koraku zavedamo, da je »isto sranje, drugo pakovanje«, rečemo bobu bob in ga vržemo v isti koš. Kot bi morali početi tudi politiki, ki navidezno sortirajo in predalčkajo svoje retorične izmečke ter jih zavijajo v različne pozlačene folije, da bi na koncu ti pristali v istem košu skupaj z njihovimi notranjimi izločki. Veliko lažje je namreč pomesti smeti pod preprogo in se sprenevedati, da lahko s takšnim ali drugačnim ločevanjem v družbo vnesemo spremembe, kot pa se lotiti temeljitega in globinskega čiščenja pri samem sebi. In zato se ves svet, skupaj z upanjem v vehementne družbene spremembe, začne in konča nikjer drugje kot pri čistilcih. Ti so in bodo edini pravi obraz sodobnega sveta.

 

Miša Gams

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>