Po sledeh razboritega gamsa

Grčija, o kateri so nas pri pouku zgodovine učili, da je zibelka demokracije, je končno dobila zgodovinsko priložnost, da pokaže kaj demokracija pravzaprav v osnovi je – vladavina ljudstva, ki ugotavlja, da ga pod pretvezo varčevanja izčrpavajo svetovne finančne elite, in to jasno pokaže tudi na referendumu. Zadnjih šest let je bilo za Grke naravnost katastrofalnih, saj se je število revnih in obupanih potisočerilo, Grčija pa se je iz matere zahodne civilizacije prelevila v poligon za testiranje vzdržnosti ekonomsko podjarmljenega ljudstva in prvega “rablja” na poti evropskega samouničenja. Ko spremljam razvoj pogajanj med grško Sirizo in političnimi predstavniki iz Bruslja, me prešine podoba miške, ki koleba med sirom in šunko, medtem ko ji nad glavo visi giljotina. Zaradi neodločnosti sama sebi odreže glavo, čeprav bi po drugi strani imela možnost ohraniti tako življenje kot hrano. Dejstvo je, da je Evropska centralna banka Grkom s pomočjo zadolževanja poveznila na glavo samodestruktivni mehanizem, ki se ga zdaj nikakor ne morejo znebiti. Vendar pa Grki na nedavnem referendumu niso izbirali med sirčkom in salamo, temveč med ohranjanjem svojega ponosa in politiko nadaljnega hlapčevanja. Nezavidljiva situacija jih je pripeljala do ugotovitve, da imajo sicer opcijo ponovnega zadolževanja, vendar bi ta izbira pomenila še večje zasužnjevanje njihovih otrok, zato so se na podlagi zdravega razuma odločili, da je bolje takoj reči “Ne” nadaljnemu varčevanju in že na začetku utrpeti posledice s strani finančnih lobijev kot da bi se čez nekaj let znašli v situaciji, ko niti svojim otrokom ne bi mogli več pogledati v oči.

Greek Economic Crisis

Konec srečne evropske družine

Ko sem se o situaciji v Grčiji pogovarjala s svojim partnerjem, sva oba prišla do ugotovitve, da lahko zadolževanje finančno “najšibkejše” članice Evrope vidiva skozi prizmo zadolževanja v družini. ”Predstavljaj si, da se eden od družinskih članov tako zadolži, da v času življenja ne more odplačati dolgov”, je dejal partner. “Ja, ampak zdaj si pa zamisli, da gre za člana družine, ki ne more najti dela, bodisi da je premlad ali prestar ali kako drugače depriviligiran in da je prisiljen v zadolževanje iz golega preživetja”, sem mu odvrnila, “če zanj ni enakih možnosti za delo kot jih imajo npr. drugi člani družine in če mu ti ne morejo pomagati pri poplačilu dolga, bi bilo potrebno razmisliti o vsaj delnem odpisu dolga, saj bi bili v nasprotnem primeru njihovi vnuki in pravnuki prisiljeni postati hlapci premožnejšim družinam”. Pred očmi se mi je pojavila slika iz konca 19. st. in začetka 20.st., ko so naše prababice delale kot “dekle” v zameno za hrano na poljih premožnejših družin. Aleksandrinke so bile npr. prisiljene mesece in leta dojiti in vzgajati tuje otroke daleč proč od svoje družine in doma, da bi si zagotovile eksistenco.

Ko sem se s prijatelji pogovarjala o usodi, ki čaka naše otroke, če se bo trend brezposelnosti nadaljeval, smo prišli do istega scenarija, ki se marsikomu med nami odvija že danes. Razpeti med tisoč in eno bolj ali manj ponesrečeno podjetniško idejo, se v zadnji fazi znajdemo na tem, da brez mecena oz. premožnejšega delodajalca, ki bi nam nudil občasno sezonsko delo, naše preživetje ne bi bilo tako samoumevno. Moj razkorak med sanjami o tem, da nekoč postanem raziskovalec, astronom in priznani psihoanalitik pa do ugotovitve, da zaradi trajne brezposelnosti naravnost hrepenim po tem, da brišem izločke članom premožnejše družine v zameno za zagotovljeno eksistenco, je tako velik, da ga moj pojmovni aparat včasih sploh ne doume. In če se jaz že danes spopadam s tako poraznim stanjem, kaj šele čaka mojega otroka?

Pa se vrnimo h Grkom, ki imajo to smolo, da se nahajajo na eni od najbolj južnih točk Evrope in ki so dovolj trmasti, da nočejo postati sužnji “severnjakom”. Ne čudim se, da grški pogajalci ne najdejo več besed za pogovore z Brusljem – dolg, v katerega je Grke pahnila Evropska centralna banka s krvoželjnimi čezatlantskimi lobisti na čelu, je tako abstrakten, bizaren in krivičen, da mu v zgodovini ni para. Vendar pa je tem istim lobistom in politikom v interesu, da se suženjstvo in zatiranje nadaljuje do zadnjega razpoložljivega vira oz. do zadnje zdrave celice, zato bodo pristali na vse, da Grčija ostane v Evropski uniji. Nenazadnje predstavljajo njeni naravni viri zlato jamo za prihodnje naložbe, ki bi jih lahko v nasprotnem primeru zapopadli Rusi ali Kitajci. Bojim se, da agonije, s katero se že leta spopadajo Grki, ne bo tako kmalu konec. Plenilci imajo denar, čas in potrpljenje, ki ga Grki že zdavnaj več nimajo. Vendar pa se bodo morali ti plenilci kot priviligirani člani evropske “družine” vprašati ali morda s stradanjem najšibkejšega družinskega člana ne delajo sami sebi na dolgi rok škode? Da o evropskih etičnih načelih, socialni drži, “humanizmu” in manifestu, ki je nastal po padcu nacistične Nemčije, niti ne izgubljamo besed…

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>