Po sledeh razboritega gamsa

Ko postaneta vsak vzdih in premik luksuzna dobrina

Kak teden po odkritju tovornjaka, v katerem se je nahajalo 71 razpadajočih trupel migrantov, sem tudi sama s 6-letno hčerko potovala po bližnjem Balkanu. Ker sva dobili še zadnjo karto za avtobus, sva morali sedeti štiri ure na edinem prostem sedežu. Čeprav je imel avtobus vmes postanek, da sva se lahko za nekaj minut razmigali, me je šele takrat v živo spreletelo kako so se morali počutiti in se vsak dan znova počutijo migranti, ki so natlačeni v raznih tovornjakih in gumenjakih, le da so oni v veliko slabšem položaju, saj pogosto potujejo več dni neprekinjeno v povsem zaprtih prostorih pri temperaturah, ki dosegajo tiste v savni, brez možnosti vsaj minimalnega premikanja in dihanja … Niti pomisliti nočem na zadnje ure in minute, ki so jih doživljali ubogi migranti v tovornjaku, ki so ga našli na avstrijsko-madžarski meji. Čeprav si je težko sredi 21. st. in sredi evropske “družbe blaginje” predstavljati, da so tako osnovne stvari kot so svež zrak, pitna voda, dnevni obrok hrane, prenočitev pod streho in pravica do gibanja lahko luksuzne dobrine, so za migrante, ki vsak dan znova iščejo načine za prehod iz vzhoda na zahod Evrope, prav to … Na tem mestu se ne bi spuščala v komentarje, ki se pojavljajo na socialnih omrežjih v zvezi s tem vprašanjem, saj so se tisti, ki se imajo za najbolj krščanske in človekoljubne, izkazali za najbolj militaristične in obremenjene s predsodki. Tudi sama sem sicer mnenja, da se “multi-kulti” ideologija že do zdaj v Evropi ni dobro obnesla in da bomo naslednja leta priča številnim tragičnim zgodbam ljudi, ki bodo delali v zameno za streho nad glavo, a pomembno je, da se ljudem, ki bežijo pred vojno, nudi vsaj začasno zatočišče in da se jim omogoči upoštevanje osnovnih človekovih pravic, ki znotraj globalizirane neoliberalne družbe v praksi niso več samoumevne. Evropa namreč prav v zadnjih tednih kaže svoj pravi obraz – marsikatera država gradi na problematičnih mejah zidove in napenja bodeče žice, skrajne desničarske skupine snujejo proteste in napade, da o neskladju med evropsko birokracijo in prakso tam zunaj ne izgubljamo besed …

imigrant

Ostarela mačeha namesto mlade femme fatale

Pred nekaj meseci me je kontaktiral možakar, ki me je povabil k snemanju videa, v katerem bi bile prikazane realne razmere, v katerih delajo migranti po Evropi. Zavedam se, da obstajajo zlasti na jugu Evrope delovna “taborišča”, v katerih delajo migranti v mizernih razmerah zgolj v zameno za vodo in hrano. Po njegovem mnenju se potencialni migranti po ogledu tega filma, ki bi pomedel z njihovimi iluzijami o sanjski Evropi, ne bi več odločali za migracije in bi poiskali druge “rešitve”. A kot so pokazale dosedanje izkušnje, upanje pri ljudeh vedno umre zadnje – čeprav se zavedajo, da imajo več kot 50% možnosti, da umrejo na poti do Evrope in čeprav do njih tu in tam seže glas o visoki brezposelnosti, ki pri nas vlada, vseeno nagon po življenju in spremembi prevlada. Ta gon po preživetju, za katerega ne bi mogli z zagotovostjo reči, da se za njim v resnici ne skriva preobražen gon smrti, je tako močan, da ga ne more zaustaviti ne ogled najbolj tragičnih dokumentarističnih posnetkov, ne visoki zidovi in tuneli, ne divje morje in ne birokratske omejitve … Vsak izmed njih se bo moral na lastni koži prepričati, da Evropa ni obljubljena dežela ala femme fatale, ki bi vsakemu omogočila osebni razvoj in poslovni uspeh, temveč zahrbtna mačeha, ki si je na stara leta zaželela brezplačne delovne sile, sestavljene iz mladih domačinov oz. entuzijastičnih “prostovoljcev” ter vzdržljivih sezonskih delavcev – migrantov, ki bi jo v zameno za kak košček kruha vzdrževali pri življenju. Evropske elite, ki so vajene razkošnega življenja in svoj dobiček pridno nalagajo v davčnih oazah, se nenazadnje starajo in potrebujejo trpežne, vzdržljive in predvsem brezplačne gradnike svojega sistema, ki bodo prisiljeni nasesti fantazmi politike varčevanja. A ko se bo gospa Evropa, ta razlezena in ostarela mačeha, ki ji zadnje tedne odpoveduje en organ za drugim, od vseh svojih protislovij in iluzij razpočila, ji ne bo ostalo prav dosti maneverskega prostora. Za seboj bo pustila povodenj fekalij, na katerih bomo morali plavati “domačini” in migranti skupaj … In hočeš nočeš iskati ravnotežje na skupnem čolnu …

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>