Po sledeh razboritega gamsa

Bi bili pripravljeni ljudem vzeti še zadnjih 50 evrov?
Po zelo dolgem času sem se znašla na razgovoru za službo v telefonskem centru za prodajo knjig. Agentka manjše zaposlitvene agencije, sicer po videzu sodeč kakšnih deset let mlajša od mene, me je brez dlake na jeziku vprašala zakaj sem se odločila za prodajo knjig po telefonu. Ko sem ji razložila, da je to praktično edini segment v državi, v katerem se tu pa tam še zaposluje, mi je zastavila še bolj provokativno vprašanje: “Pa ste pripravljeni človeku, ki vam razlaga, da ima v denarnici še zadnjih 50 evrov, ki jih nujno potrebuje do konca meseca, izmakniti še zadnji denar za nakup knjige?” Iz obraza mi je agentka takoj prebrala, da se počutim zelo nelagodno, vendar je po krajšem premoru tudi sama dejala: “Tudi jaz ne bi mogla.” In dodala, da prav zato nenehno iščejo “specifični” karakter ljudi, ki bi lahko mrtvo hladno reagiral ob predočenju življenjskih zgodb ljudi, ki se nahajajo na robu preživetja. Po eni strani me je veselilo, da v Sloveniji med navadno rajo ni veliko brezsrčnih mrhovinarjev, ki bi glodali kosti sotrpinom v zameno za minimalno plačo ter lačnim ponujali knjige, vredne 20 evrov in več, po drugi strani pa me je zelo žalostilo, da dostojnega in humanega dela praktično ni več možno nikjer najti. Da vsi pričakujejo, da boš delal brezplačno ali pa da boš v zameno za minimalno plačo (ali plačilo 3 ali 4 evre na uro) delal izterjavo, prodajo, PR, novinarska dela, optimizacijo na spletu, čiščenje in še kaj drugega ter bil za to še celo hvaležen. Ko sem čez kak teden brala knjigo slovenske avtorice Karin Cvetko Vlah z naslovom Opravičilo človeka, mi je zlasti en odlomek še posebej ostal v spominu: “… ko se zavemo razsežnosti grozodejstev, ki se vsakodnevno vršijo v imenu najrazličnejših skupin, v katere se uvrščamo, spoznamo, da postanemo s pasivno ravnodušnostjo enaki ubogljivim izvajalcem ukazov v nacističnih taboriščih. Nobeno zlo se ne zgodi zaradi nas, a hkrati se ne bi moglo odviti brez našega tihega sodelovanja.”

Ste soudeleženi v blagajniškem eksperimentu črednega nagona?
Koliko smo Slovenci pripravljeni ubogati ukaze in na kakšen način nas vodita strah in čredni nagon, lahko ugotovimo na zelo enostaven način. Sama se večkrat “pozabavam” z družbenim eksperimentom, ki mu pravim blagajniški preizkus črednega nagona. Ko pride v trgovini do dolge vrste na določeni blagajni, se samozavestno postavim na sosednjo blagajno, ki ne obratuje, in čakam ali se mi bo kdo pridružil. Ljudje iz vrste me opazujejo, povešajo poglede ali pa se mi smejijo v obraz, jaz pa strmim v njih nazaj. Verjetno si mislijo, da se mi je zmešalo ali pa da sem neke vrste narcisistični psihopat, ki želi biti vedno prvi v vrsti. In kaj se zgodi? Nič dramatičnega – slej ko prej prodajalci odprejo še eno blagajno, in če imam srečo, je to prav tista, v kateri potrpežljivo stojim tako da lahko veselo pomaham “črednikom” in jim s tem dam vedeti, da morajo svoje “pravice” izsiliti z vztrajanjem in “angažiranjem”. Ugotovila sem tudi, da ljudje v nemških trgovinah kot sta Hofer in Lidl veliko dalj časa zdržijo v dolgi vrsti ne da bi se upirali ali pozivali k odprtju še ene blagajne, za razliko od ljudi v Tušu, ki se ponavadi že po dveh minutah začnejo pritoževati nad neučinkovitostjo blagajn. Kaj nas ta eksperiment nauči? Ljudje so pohlevne ovce in ne želijo izstopati, veliko bolj varne in mirne se počutijo v čredi. Če vidijo drugo ovco, ki izvaja nenavadne premike izven črede, jo takoj proglasijo za črno ali bolno, kaj šele da bi komu padlo na pamet, da bi se ji pridružil … In te ovce, ki stojijo v dolgih tlačanskih vrstah kot slepi potrošniki, so iste ovce, ki v prostem času moralizirajo in kritizirajo po družabnih omrežjih in ki slepo kimajo šefu v službi, medtem ko ta maltretira njihove sodelavce. Ta pasivno agresivna drža, ki bi jo Freud mimogrede pripisal “analno fiksiranemu” karakterju razvijajoče se osebnosti, je značilna za naš narod in kakršno koli pametovanje, da bo kdaj prišlo do revolucije, upora ali katarzične preobrazbe, je povsem odveč, saj se vse skupaj ustavi pri običajnem blagajniškem eksperimentu, ki daje vedno znova iste rezultate. Vsakič znova upam, da se bo našla sorodna duša, ki bo (pre)stopila na mojo stran, a očitno preveč pričakujem. Edino zadoščenje mi predstavlja, ko se brez vstopnine prešvercam na sicer plačljive prireditve in opazujem reakcije tistih 10 % uslužbencev, ki me pri tem opazijo in ne rečejo ničesar. Dovolj je, da jih izzivalno pogledam v oči in grem nonšalantno mimo njihovih zidov in pravil, medtem ko sami zaradi svoje pasivno agresivne drže in potlačene želje po sabotaži, ne rečejo in ne naredijo ničesar. A to je le dokaz, da sistem upravljajo sadistični psihopati in njihovi mazohistični asistenti, “birokrati”, ki zavzemajo mesto izvajalcev ukazov v nacističnih taboriščih… Pa smo spet tam… Sartre je imel prav, ko je rekel, da so pekel ljudje okoli nas …