Po sledeh razboritega gamsa

Pitje gosposkega urina, da bi se za nekaj trenutkov odcepili od tal krvave resničnosti
Varčevalni ukrepi so od začetka recesije (pri kateri ni nobenega dvoma več, da je bila ustvarjena z namenom znižati vrednost dela in ceno delovne sile) najbolj udarili po žepih ljudi, ki so se že prej nahajali na robu družbe – brezposelne in delavce z minimalno plačo, poleg njih pa tudi vse delavce, ki se bolj ali manj posredno ukvarjamo s kulturo. Da je stanje na področju (ne)financiranja umetniških dogodkov in projektov res alarmantno, je nedavno pokazal Miha Turšič, soustanovitelj Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, ki je na začetku oktobra začel z gladovno stavko. S stavko, ki jo izvaja v prostorih Moderne galerije v Ljubljani, med drugim zahteva zvišanje proračuna za kulturo na dva odstotka in odstop vodje direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo. Da so tam zaposleni zgolj birokrati in ne poznavalci ali vsaj ljubitelji kulture, mi je postalo jasno prav med izvajanjem performansa čiščenja čevljev, s katerim sem želela opozoriti tudi na dejstvo, da visoko izobraženi ljudje ne moremo priti niti do redne zaposlitve niti do dostojno plačanih začasnih del, ki bi bila v skladu z našo izobrazbo in željami. Nekega dne sem si namreč za svojo tarčo čiščenja čevljev izbrala prav ministrstva, saj je razmak med zbirokratizirano javno upravo in potrebami ljudi postal tako velik, naša davkoplačevalska uslužnost pa tako brezmejna, da je situacija kar sama klicala po parodiji. Drug, bolj osebni razlog, da sem se postavila pred omenjeno ministrstvo, pa je bil ta, da so mi nekaj mesecev pred tem zavrnili zahtevek za subvencioniranje statusa samostojnega delavca v kulturi z izgovorom, da kljub na stotine objavljenim recenzijam nimam nobene nagrade iz tega področja. Ker se celotna politika dodeljevanja finančnih sredstev v naši državi vrti v začaranem krogu nabiranja objav, točk, nagrad in priznanj, namesto na treznem razmisleku o kvaliteti dela in deficitarnosti področja, na katerem kulturnik deluje, imamo na eni strani “kulturne” elite, ki si lahko plačajo človeka, da jim pripravi “popolno” vlogo za projektni razpis, na drugi pa siromake, ki se hranijo na priložnostnih drobtinicah in odnašajo rit “ta velikim”. To me nehote spomni na “mit” o srednjeveških služabnikih – pivcih urina, ki so bili tako revni in obenem obupno potrebni transcedentalnega razvedrila, da so počakali na dan, ko so se njihovi gospodarji zadrogirali, da bi s pomočjo pitja njihovega urina vsaj za nekaj trenutkov lahko odjadrali stran od boleče realnosti.

Nasmeh Mone Lize in iztegnjen palec za čistilko čevljev
Pred stavbo Ministrstva za kulturo sem tako nekega poletnega jutra postavila pribor za čiščenje čevljev in optimistično čakala na poskusnega zajčka, da bi mu s čevljev očistila “aristokratsko” umazanijo. Med čiščenjem se mi je s strahom v očeh približala neka uslužbenka in prebrala napis na mojem transparentu, na katerem je pisalo: “EU birokrat – 9000 evrov, slovenski prekarec – 200 evrov.” Hitro je izginila v stavbo, še prej pa se mi prisiljeno nasmehnila in mi pokazala iztegnjeni palec kot da bi se v sebi borila s svojo odločitvijo… Nikoli ne bom izvedela ali se je z mojim transparentom strinjala zgolj v tem, da ima sama občutno nižjo plačo kot bruseljski birokrati ali pa je videla kaj dalj od svojega praga in celo za trenutek dojela groteskno razsežnost mojega čistilnega performansa – da se siromaki, med katerimi se nahajamo zlasti delavci v kulturi, nahajamo na dnu prehranjevalne verige in da moramo piti urin “ta velikih” in jim čistiti čevlje, da lahko preživimo. Ni čudno, da se je tovrstno hlapčevanje marsikomu priskutilo in da zdaj vedno več kulturnikov čuti potrebo po gladovni stavki in udarni performativni akciji, ki bi razgalila zatiralske odnose, ki se širijo po vseh ravneh družbene lestvice. Prav stradajoče telo, katerega usihanje lahko vsak dan motrimo v živo sredi Moderne galerije, je najbolj direkten in nazoren prikaz (iz)umiranja umetnika in slovenske kulture, tukaj ni kaj dodati … In vsi tisti, ki na socialnih omrežjih pametujejo o tem kako bi bil čas, da se umetniki lotijo fizičnega dela in naredijo kaj konkretnega za družbo, naj obmolknejo in nad seboj prepoznajo isto roko, ki jim odteguje kruh. Ali ne bi bilo namesto razprave o tem kako velik kos hlebca komu odrezati, bolj utemeljeno zastaviti povsem legitimno vprašanje: Kaj če bi namesto hlebca odrezali roko, ki ga reže? Če se bomo še naprej spopadali za čedalje manjše kose kruha, bodo elite še naprej nemoteno kradle pod geslom “Deli in vladaj”. Če pa se bomo siromaki skupaj odrekli kruhu, bomo imeli čas fizično odsekati roko tistemu, ki ga streže… Čas je, da začnemo vsi skupaj gladovno stavkati, a ne z namenom, da dobimo večji kos pogače, temveč da pokažemo hrbet obstoječemu sistemu in postavimo bolj zdrave temelje, ki bodo osnovani na sodelovanju in ne na konkurenci.