Po sledeh razboritega gamsa

Kakšen bi bil svet brez žvižgačev?
Pred kakšnim mesecem je po družabnih omrežjih in medijih zaokrožila novica, da je priznani kirurg Erik Brecelj na seznamu za “odstrel” zaradi podajanja “zaupnih” informacij o korupciji v zdravstvu. Virtualni forumi so zaživeli v zbiranju podpisov za ohranitev njegovega delovnega mesta, nastajale so peticije in protestna pisma, naslovljena na upravo UKC in vlado. Vse to je znak, da Slovenci nismo povsem otopeli, ko gre za zaščito pravičnih načel in varovanje osnovnih človekovih pravic. Edino, kar me pri Slovencih moti je to, da se zbudimo šele potem, ko je sistem že v razsulu in je katastrofa praktično neizbežna. Tisti, ki so najbolj načelni, humantirani in se borijo za pravico v družbi pri vseh aferah javnega značaja, bi morali biti takšni tudi v svojem zasebnem življenju. Tako pa sem bila pri svojem delu v tovarnah, podjetjih, društvih in ostalih organizacijah neprijetno presenečena, da so tisti, ki so najbolj zavzeto kritizirali kapitalizem in kršitev delavskih pravic, najhitreje obrnili hrbet sodelavcu, če je ta trpel mobing ali izkoriščanje s strani nadrejenih. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da čim je bila v delovni proces uvedena dnevna, tedenska ali mesečna norma, so sodelavci, ki so si prej pomagali, postali zagrizeni konkurenti, ki so čakali na najmanjši spodrsljaj sotrpinov, da so ohranili prednost pred drugimi in se pohvalili pred šefom, da so boljši od ostalih. Namesto da bi se delavci med seboj povezali in si izborili polurni odmor za malico, ki jim po zakonu že tako pripada, so si kradli delovno orodje in jedli prigrizke med samim delom, da ne bi slučajno izgubili težko pridobljenega delovnega mesta. Namesto da bi med delavci obveljal interni dogovor, da bodo vsi izdelali približno enako število kosov, in jim tako ne bi bilo potrebno vsak dan znova bolj hiteti, so se z lesketajočimi očmi hvalili kako je bil šef ponosen, ko so presegli normo. Obenem pa niso pozabili potožiti, da bi za tovrstno delo v Nemčiji dobili 15 evrov na uro in ne le dobre tri evre, kot jih dobijo tu. Res je, da delodajalec na ta način drži v šahu predvsem študente, migrante in ostale pogodbene delavce, ki jim z obljubo o podaljšanju pogodbe vzbuja lažna upanja, ampak kar mi je bilo najbolj fascinantno je to, da nikjer nisem znotraj “kaste” depriviligiranih začasnih delavcev zasledila druge sloge kot te, da se skupaj odrečejo malici in ostalim delavskim pridobitvam, ki so si jih izborili že njihove prababice in pradedki. Delodajalci pa se po drugi strani čedalje bolj zavedajo, da je takšen prekarni delavec, ki tepta svoje pravice in svoje zdravje, izdaja sodelavce in se slini okrog nadrejenih, pravzaprav idealni delavec, ki v zameno za minimalni dohodek iz strahu pred izgubo službe dela namesto treh redno zaposlenih ljudi. Zato je pojav žvižgačev, ki poročajo o realnem stanju v naših organizacijah, korupciji in kršitvah delovnega prava, še kako pomemben za slovensko družbo, saj se zaradi majhnega trga in strahu pred izgubo dela nihče ne želi izpostaviti. Verjamem, da je naš Erik Brecelj podobno kot ameriški žvižgač Snowden moral postaviti strah pred izgubo zaposlitve in lastne privilegije v zadnji plan, da je lahko speljal tako pogumno in odločno dejanje. A to je naredil z mislijo na etična načela in širše družbene pridobitve, ker kaj je izguba enega delovnega mesta v zameno za ozaveščanje javnosti in opozarjanje na nepravilnosti?

Žvižgači med Scilo in Karibdo izsiljevanj in preizkušenj
Strah pred tožbo in pred tem, da jim bo delodajalec otežil iskanje zaposlitve pri sorodnih organizacijah je tako velik, da mora žvižgač na tako majhnem trgu kot je slovenski, trikrat pomisliti v kaj se spušča … Tudi meni se je nekoč zgodilo, da sem o nepravilnostih nekega društva, ki se ukvarja s socialno-varstvenimi storitvami, napisala članek za Radio Študent, v katerem sem potožila o tem, da denar s strani države in občin ne odhaja v prave roke in da z njim društva lahko na vse pretege manipulirajo, medtem ko njihovi varovanci potegnejo najkrajšo. Nič hujšega – razbesnjeni direktor društva me je proglasil za fašista, eksperimentatorja, provokatorja in napovedal proti meni tožbo, češ da sem zaupne podatke delila medijem in da so se varovanci ter zaposleni prepoznali v članku, zato me vsak izmed njih lahko še posebej toži. Takoj mi je omejil dostop do vseh računalnikov, arhiva društva in dokumentov. Preden me je odpustil, sem morala podpisati izjavo, da ne bom pisala več člankov o društvu in izdajala zaupnih podatkov, kak mesec zatem pa je na posvet glede tega sklical še Socialno zbornico, da do podobnih primerov ne bi prihajalo tudi v prihodnje. Kljub temu, da na nas, žvižgače, znotraj samega sistema (zdravstvenega, socialnega, gospodarskega, kulturnega, akademskega itd.) gledajo kot na kriminalce, se po drugi strani vsaj malo zatresejo hlače tudi tistim, ki branijo trdnjavo na najvišjih stolčkih. Njihov imperij je ogrožen, zato bodo naredili vse, da ožigosajo žvižgača kot neverodostojnega in konfliktnega, celo duševno bolnega človeka ter ga postavili na piedestal grešnega kozla. A upanje ostaja, da bo javnost vklopila zdrav razum in presodila, da riba najbolj smrdi ravno pri glavi … Zbiranje podpisov in pisanje peticij za “oprostitev” žvižgačev je sicer pozitivna gesta, a treba je narediti korak naprej: postati moramo žvižgači tudi sami, izpostaviti moramo kršitve znotraj ustanov, v katerih delamo, in odgovorne osebe poimenovati z imeni in priimki …

Miša Gams