Po sledeh razboritega gamsa

Kdo se boji črnega moža?
Po terorističnem napadu v Parizu je francoski predsednik Hollande izjavil, da so ga zakrivili strahopetci. S tem je verjetno mislil na njihovo anonimnost in nenapovedanost. Res je, teroristi niso prišli do njega ali do drugih državnih uradnikov in vnaprej najavili tega zločinskega dejanja, niso načrtno položili prstnih odtisov na strateške pozicije, ki se nahajajo na mestu zločina, so pa po drugi strani bili vseeno tako obzirni, da so s seboj prinesli potne liste, kar jim lahko štejemo med “olajševalne okoliščine”. Preden so se odpravili na krvoločen pohod po mestu, so plačali bivanje v hotelu s kreditno kartico in ne z gotovino, s čimer so razkrili svoje osebne podatke. Vsega tega ne navajam zato, ker bi jim pričala v bran, temveč zato, ker se mi zdi pomembno, da pri tako obsežni teroristični akciji ne pademo v patetiko in ideološko posploševanje, temveč da pokažemo na nekatera dejstva. In ko smo že pri strahopetnosti – mar so bili napadi francoskih letal pred leti v Libiji, ko je ta skupaj z ZDA preganjala Gadafija, kaj manj strahopetno dejanje terorja nad narodom, ki svojega nasprotnika ni mogel niti videti iz oči v oči? In če vprašate Francoze, ki se zdaj sprehajajo po ulicah Pariza ali se počutijo kaj bolj varne, ko jih na vsakem koraku stražijo možje v črnem, ki so od glave do pete zaviti v bojno opravo in jim ven gledajo samo oči, vam bodo po vsej verjetnosti odgovorili, da ne. Vizualna podobnost med radikalnimi islamisti in vojaškimi specialci, ki se po mestu sprehajajo z nabitimi puškami, je tako velika, da marsikdo med njimi ne opazi bistvene razlike, strah pred možnostjo ponovnega napada pa je iz dneva v dan večji, k čemur poleg vlade, ki je izredne razmere “podaljšala” za tri mesece, vsak dan znova prispevajo številni mediji, ki med drugim omenjajo nevarnost napada z biološkim in kemičnim orožjem. Človek bi se resno vprašal – gre dekadentnost bohemskega mesta res tako v nos islamskim skrajnežem kot gre politikom v nos lahkotnost bivanja Parižanov, ki več dni v letu preživijo med demonstriranjem kot med “služenjem” državi? Zakaj je tako pomembno, da se strah tako ali drugače naseli v njihove kosti? In v kosti vseh drugih Evropejcev, katerim je bilo takoj po napadu predočeno, da bratstvo, svoboda in enakopravnost kot gesla francoske revolucije ne smejo izumreti? Morda zato, ker se za našimi hrbti prav v tem času sprejemajo načela TTIP oz. TISA, ki po prav nič bratski poti omogočajo dokončno odpravo enakopravnega trgovanja in svobodne izbire. Morda zato, ker naj bi konec novembra v Parizu potekala konferenca o podnebnih razmerah, pri kateri se vladajoča elita boji vročekrvnih francoskih demonstrantov, ki so naveličani neskončnih obljub s strani kapitala, in jim je potrebno preventivno pristriči peruti.

Med vzhičenostjo, jezo in strahom
Zanimivo je bilo opazovati reakcije, ki so se zvrstile po pariškem napadu. Prvi šok je zamenjala jeza – jeza nad radikalnimi islamisti in po mnenju mnogih preveč velikodušno politiko množičnega priseljevanja migrantov, nato se je svet v znak žalovanja in solidarnosti z žrtvami obarval v barve francoske zastave. In to dobesedno. Vse bolj pomembne stavbe na svetu so svetile v modri, beli in rdeči svetlobi, še sveče in cvetje, ki so jih ljudje polagali pred francosko ambasado so bile v teh treh barvah. Izdelek tedna, ki ga je kot zadnji artikel na blagajni nekdaj slovenske trgovine ponudila blagajničarka, je bila zobna pasta v barvah francoske zastave! Mediji so kar tekmovali med seboj kdo bo objavil več detajlov iz življenjskih zgodb umrlih in izpovedi njihovih užaloščenih svojcev. Na socialnih omrežjih je uporabniške profile zamenjala francoska zastava in ljudje so se zavijali v molk in občutke krivde, če je kdo objavil članek, v katerem so omenjene žrtve terorističnih napadov v Jemnu, Bagdadu, Turčiji, Nigeriji, Kamerunu in Siriji, kjer tako intenzivne napade že pet let doživljajo praktično na dnevni bazi. Evropski dvoličnosti kar ni in ni bilo konca. Ko se strah preseli v tvoje dvorišče, se začneš šele zavedati kako si v bistvu nemočen in omejen. In mit o prvorazrednih, drugorazrednih in tretjerazrednih državljanih postaja vsak dan bolj oprijemljivo in moteče dejstvo. Ker kaj je ta napad pravzaprav pokazal? Pokazal je kako Evropa ni vsemogočna, temveč izredno pomanjkljiva in dvolična umetna tvorba, ki se kljub ograjevanju in oboroževanju počuti vedno bolj preplašena in nemočna. Grožnje z vojno, ki jih je izrekel Hollande, so izraz otroške užaljenosti in strahopetnosti, ki jo je najbolj očital prav teroristom. Svet namreč ne potrebuje nove vojne, ki koristi le preprodajalcem orožja in elitam pri vzdrževanju njihovega statusa – svet potrebuje narediti konec dvojni igri, ki jo najbolj zahrbtno igrajo prav tisti, ki se sklicujejo na gesla francoske revolucije in demokracijo.