Po sledeh razboritega gamsa

Ko so se vrata svetovalke na Zavodu za zaposlovanje odprla, ni bilo nobenega dvoma več – šla bom do konca. Dvignila sem svoje skrivno orožje, ki je bilo spravljeno v embalaži od kontrabasa in samozavestno stopila v prostor. Svetovalka, ki je bila mlajša od mene in ki je po vsej verjetnosti do službe prišla preko postelje ali vez, me je pogledala nekoliko zdolgočaseno in nič ni kazalo, da bi se zavedala, da bo to še najmanj dolgočasen dan v njenem življenju. Premetavala je liste sem ter tja in se delala kot da je nadvse zaskrbljena nad mojo usodo.

„Kaj če bi šli spet nekam za prostovoljko? Saj imate že tovrstne izkušnje…“, mi je kar odkrito predlagala.

„Hočete reči, da bom po dvajsetih letih šolanja in opravljenem magisteriju zastonj delala za nekoga, ki mi bo vsak dan vzbujal iluzijo, da me nekoč pri njem čaka redna služba, ob prvi priliki pa me bo zamenjal z drugim sužnjem?“

„Pa saj bi imeli plačane potne stroške in malico“, mi je radostno zapela kot da ne razume zakaj se pritožujem nad tako velikodušno ponudbo.

„Še zaporniki dobijo za svoje delo v zaporu nek honorar, da brezplačnega prenočišča in malice niti ne omenjam. A se vam ne zdi malo nepošteno vse skupaj?“, sem jo direktno vprašala.

„Saj bi si s tem pridobili dragocene izkušnje, tudi to v teh časih nekaj šteje, a ne?“, je prizadeto odvrnila in takoj sem vedela, da se me hoče po hitrem postopku odkrižati, ker ne ve več kaj bi mi še ponudila. Javna dela sem že izrabila, k psihologu me je tudi že poslala, da kluba za iskanje zaposlitve sploh ne omenjam več, ker sem v enem letu že dvakrat izkoristila to „boniteto“. Naslednje vprašanje sem vedela že na pamet:

„Ste razmišljali, da bi odprli s.p.? Zdaj so se spet pojavila sredstva, ki bi vam omogočila zagon lastnega podjetja, edini pogoj je, da imate dve leti odprto dejavnost.“

Zdaj me je pa res začelo vse skupaj že pošteno jeziti. Takšna vprašanja bi lahko postavil vsak, ki ima opravljeno osnovno šolo, le zakaj sploh plačujemo svetovalce, če pa se obnašajo kot da ne znajo šteti do pet. Napela sem vse moči, da bi v sebi našla še zadnje hlape prijaznosti in miline, in ji odgovorila:

„Res velikodušno od države, da mi da denar, ki ji ga še isto leto vrnem v obliki plačanih prispevkov. Tole samozaposlovanje je ena sama farsa, od katere ima koristi samo država, da se lahko pred EU pohvali kako je znižala brezposelnost, obenem pa pridobi nove davkoplačevalce, ki jih na veliko zažira…“

Svetovalka je prebledela, ker ni pričakovala takšnega odgovora in samo nemočno skomignila z rameni: „Večina jih je hvaležna, če dobijo pomoč…“

Zdaj je bil pravi čas, da ji demonstriram svoj nadvse izvirni plan kako priti do nujnih sredstev za preživetje. Gledala me je nedolžno kot kakšna ovca, ki je ravnokar prišla iz paše in niti malo se ji ni svitalo kaj delam tukaj in kaj se mi plete po glavi. Že me je hotela naročiti na drug datum, ko sem začela pred njo odpirati „kontrabas“, v katerem sem imela skrito orožje. Najprej sem postavila stativ in na njega položila izposojeno filmsko kamero. Svetovalki več nič ni bilo jasno. „Kaj pa se greste? Veste da je tukaj prepovedano snemati?“ je zamukala in pri tem gledala kot telica v nova vrata. „Dajte no, si res ne želite biti filmska zvezda? Pa tako vam paše…“ sem ji ironično pihala na dušo. „Pa še pomagate mi lahko zaslužiti nekaj denarja. Če boste dobri, vam obljubim, da boste lahko igrali tudi pri naslednjem projektu.“

„Ne zanimajo me vaši hobiji, tukaj smo da vam pomagamo, da najdete redno službo“, mi je prestrašeno odvrnila in se že pripravljala da pobegne skozi vrata.

„In kako mi pomagate? Tako da mi postavljate nesmiselna vprašanja, da moralizirate in se delate vzvišeno? A ste mi že kdaj kako konkretno pomagali priti do službe? Niste…no, zdaj pa imate konkretno priložnost, da mi neposredno pomagate priti do dohodkov. Obljubim, da boste imeli v filmu glavno vlogo. Kar slecite se, prosim…“

„Ne razumem…“ je zajamrala in videlo se ji je, da potrebuje še dodatno vzpodbudo. Zato sem iz etuija za kontrabas privlekla dele brzostrelke, ki sem jo po simbolični vsoti dobila od fantov, ki preprodajajo stvari v soseski, in jo lepo počasi sestavljala. Vzela sem si čas, da sem očistila cev in z njo podrgnila po svetovalkinih belih nogah, ki so se tresle kot zajčkove tačke, medtem ko so njena velika usta kar naenkrat izgubila dar govora.

„Mi imaš še kaj za povedati ali boš že enkrat slekla te tvoje prelestne cunjice, prasica?“

„Hm, ali me boste ugrabili in zahtevali odkupnino?“

„Ni slaba ideja, morda kdaj drugič. Zaenkrat bi te potrebovala golo skupaj s tvojimi sodelavci. Če boste prepričljivo odigrali svojo vlogo v porniču, vam morda prihranim življenje.“

„Porniču? Se vam je zmešalo? Raje me kar takoj ubijte…“

„Z veseljem, draga. Saj ste mi tudi vi na borzi že večkrat prestrelili peruti“ in sem ustrelila čisto blizu nje, da se je krogla pognala čez šipo.

„Neee, je že v redu. Sem že slečena…“ je vpila, ko si je slačila svoje drage kose oblačil. Imela je res mlado in napeto telo in z rokami se je držala čez nabrekle bradavice. Pomignila sem ji proti hodniku in odprla vrata: „Imaš deset minut časa, da prepričaš svoje sodelavce, da se slečejo in da na hodniku začnemo s prvim prizorom. Če do takrat ne bodo vsi goli, voljni in vlažni, se lahko posloviš od življenja. „ A zdaj vidite kam pelje nenehno potlačevanje jeze nad organi, ki se delajo norca iz nas?“, sem zaklicala starejšemu možakarju, ki je bil stisnjen ob zid in ni mogel verjeti, da je mimo njega ravnokar stekla gola uslužbenka.

„A se moram jaz tudi sleči?“ je navdušeno zamomljal, čeprav ni dobro vedel za kaj se gre.

„Kar dajte se, več ko nas je, bolj bo veselo.“ sem mu vzkliknila nazaj… »Čas je, da se državni organi enkrat za spremembo izkažejo za koristne. Naj pokažejo svoje organe, če nam že služb ne dajo…«

In tako so se v avli nabrali uslužbenci, pomešani z mimoidočimi »prostovoljci«, nadobudnimi iskalci zaposlitve, ki so komaj čakali da vsaj enkrat v življenju nekoga nategnejo. Moški in ženske vseh starosti so slečeni čakali na svojih 5 minut…

»Ha«, je kričal moški, star kakih 55 let, in zrl v mojo svetovalko: »Prasica, zdaj je prišel čas, da se zamenjajo razmerja moči… Velikokrat sem te sanjal z razkrečenimi nogami kako me prizivaš in izzivaš, zdaj pa bom jaz rajcal tebe…« In že se je vrgel nanjo in položil medvedje šape na njene majhne izbokline, ki so se tresle kot puding od strahu in tegote hkrati … Obrnil jo je kot kos lesa in jo od zadaj napičil na svojo veliko batino, da je poskakovala kot oglje na žerjavici… »Na pomoč, naj mi kdo pomaga«, je vpila s svojim gosjim glasom, a poleg so se našli le »rešitelji« s sebičnimi nameni, ki so ji med posilstvom dražili bradavice in namakali svoje ude v dokaj neokusno našminkana slinasta usta … Podobna usoda je čakala tudi ostale svetovalke, medtem ko so moške svetovalce napadle dolgotrajno brezposelne delavke in gospodinje, ki so jim zabadale svoje petke v anuse, da so se reveži držali za zadnjice, dokler jim niso zvezale rok in jih dokončno nasadile na svoje špičake. Ena izmed njih je iz svoje torbice potegnila kakih 20 cm dolg dildo, ga na rahlo poslinila in ga zasadila prvemu svetovalcu naravnost v rit, druga pa je iz žepov plašča privlekla erotične kroglice in mu jih istočasno tlačila v usta, da je revež na veliko hlastal za zrakom … Pogled na prostore Zavoda za zaposlovanje je bil povsem drugačen kot običajno in skoraj vsak brezposelni, ki je vstopil vanje, se je odločil za takšno ali drugačno obliko sodelovanja. Brezposelni so končno prišli na svoj račun, saj so v vseh teh letih utopičnega iskanja službe postali že skoraj povsem otopeli. Zdaj pa so se jim naenkrat odprla vsa čutila in prvič po dolgem času so v sebi začutili neverjetne zaloge nadvlade in volje do moči. Tudi puška je bila povsem odveč – ljudje so kar sami obračunavali s svojimi svetovalci in vzeli usodo v svoje roke … Kaj naj rečem, pogled na njih je bil naravnost … enkraten … in zaželela sem si, da bi trajal in trajal … A ko so brezposelni moški s svojim semenom zapolnili usta in vulve svetovalk in so se brezposelne ženske do konca izživele na svojih žrtvah, je bilo v prostoru moč začutiti zadoščenje. Po dolgem času je bil volk sit in koza cela … Svetovalci so javno priznali, da služb ni in da so dolga desetletja nategovali brezposelne z lažnimi in prirejenimi informacijami, celo priznali so, da si zaslužijo »kazen«, ki so jo dobili, jaz pa sem posnela »spontan« pornografski film, ki mi bo vsaj enkrat v življenju prinesel denar, ki si ga po vseh letih brezplodnega iskanja dela še kako zaslužim …