Po sledeh razboritega gamsa

Opažam, da je v medijih zadnja leta zelo veliko poudarka na mladih brezposelnih, ki po dokončanem študiju ostanejo brez statusa in brez možnosti za redno zaposlitev. Za trg dela so zanimivi le, dokler so poceni delovna sila, ko pa pristanejo na Zavodu za zaposlovanje, postanejo za delodajalca predragi. Prav zato se država trudi z najrazličnejšimi zaposlitvenimi programi in subvencijami prepričati delodajalce, da dajo mladim priložnost. Vendar pa redko kateri delodajalec, ki za zaposlitev mlajšega od 30 let prejme več tisoč evrov, tega po izpolnitvi razpisnih pogojev tudi obdrži. Zadeva je na moč podobna vnaprejšnjemu subvencioniranju samostojnih podjetnikov, ki po porabi denarja s. p. zaprejo, če vmes seveda ne zapadejo v prehude dolgove in jim banka ne zapleni premoženja. Kaj torej država s svojimi subvencijami in programi sporoča? Nič drugega kot to, da si pri enaintridesetih letih že prestar za delo in da ti lahko le veze in poznanstva še pomagajo pri iskanju redne ali začasne zaposlitve. Kljub temu, da država sledi evropski politiki zaposlovanja, ki podpira tiste, ki še niso dosegli Kristusovih let, je čas, da se vpraša kaj storiti z vsemi nami, ki omenjeno starost že krepko presegamo. Kaj narediti z vsemi tistimi, ki nismo “ne tič ne miš”, ki smo prestari za dodelitev subvencij za mlade in premladi za pridobitev subvencije, ki je namenjena starejšim od 55 let? In ne samo to – kaj narediti z vsemi prekvalificiranimi kadri, ki imamo narejenih več diplom, magisterijev, doktoratov, specialističnih študijev, strokovnih izpitov in prekvalifikacij, pa nas še v prošnjah za delo čistilke, pomočnice v kuhinji in smetarja nihče niti ne povoha, kaj šele da bi nas povabil na razgovor? Enkrat samkrat sem prišla v ožji izbor za čistilko, pa me niso sprejeli le zato, ker nisem imela avta, ki si ga s 300 evri (kot bi znašala plača za polovičen delovni čas) niti ne bi mogla privoščiti. 38-letna prijateljica ima opravljeno diplomo iz socialnega dela ter strokovne izpite iz socialnega varstva, šolstva in zdravstva, a ji v zadnjih letih vseeno ni uspelo dobiti redne zaposlitve niti dela, ki bi trajalo dalj kot dva meseca. Zdaj ji je dokončno prekipelo in odhaja v Avstralijo, kjer bo za začetek delala kot varuška. Neka druga, 41-letna prijateljica je besna, ker si že več let prizadeva delati v vrtcu, a ji kljub strokovnemu izpitu in opravljeni prekvalifikaciji za vzgojiteljico, ne uspe priti dlje od razgovora. Pred dnevi je Ministrstvo za delo objavilo nov razpis v vrednosti 7.250 evrov subvencije za zaposlitev delavca, ki še ni dopolnil 30. leta starosti in se ne izobražuje oz. usposablja. Čeprav so se na ta način izognili obtožbam, da ne naredijo nič za zaposlovanje mladih, so na drugi strani povzročili krivico tistim, ki imajo opravljena dodatna izobraževanja in strokovni izpit, a zaradi najrazličnejših razlogov (med katerimi ne smemo pozabiti na prikrito starostno diskriminacijo) niso dobili zaposlitve niti za določen, kaj šele za nedoločen čas. Priznajmo si – evropski in slovenski politiki nimajo pojma o tem kako na dolgi rok zmanjšati brezposelnost znotraj EU niti se ne zavedajo, da s preferiranjem ene starostne skupine delajo škodo ostalim, saj delodajalci le redko kdaj resno prisluhnijo kateremu drugemu kandidatu kot tistemu, ki že v štartu prinaša v organizacijo kapital. Naj starejši od 30 let hodimo na razgovore z osem tisoč evrov podkupnine v žepih?

Prekarni delavci – začasni, odvečni ljudje

Pred kratkim sta bili v Ljubljani dve pomembni konferenci – konferenca “Zakaj svet potrebuje antropologe ?” in konferenca “Novodobno suženjstvo – prekarne oblike na trgu dela”. Prva se je poglobila v reševanje podnebnih sprememb in migrantskih tokov z vidika prestrukturiranja antropološke vede, druga pa je vzela pod drobnogled situacijo na področju izboljšanja pravic prekarnih delavcev, med katerimi se v velikem številu nahajajo prav diplomanti družboslovnih ved. Prav ti bi lahko največ prispevali k družbenim spremembam, če jih ne bi neoliberalno zasnovan trg dela pehal v iskanje začasnih del v panogah kot so prevozništvo, čiščenje, marketing, prodaja in akviziterstvo, ki ne nudijo odskočne deske za reševanje družbenih vprašanj, povezanih s problemi socialne neenakosti in migracij. Izobraženci, ki imamo narejeno 7. ali 8. stopnjo izobrazbe, ne moremo v naslednjem letu računati niti na javna dela, saj bodo prednost pri dodelitvi le-teh imeli tisti s 3. in 4. stopnjo izobrazbe. Lahko razumemo, da je država brez denarja, da bi v večji meri financirala javna dela za vse, ki jih nujno potrebujejo, a da vlada ni sposobna ustvariti niti zasilnih rešitev za vse tiste, ki se zaradi “previsoke” izobrazbe in “neprimerne” starosti že več let prekladamo po zavodih za zaposlovanje ter se zatekamo v delo na črno in podplačana začasna dela, je nekaj, kar bi nas moralo zelo skrbeti. Po drugi strani bi nas moral skrbeti tudi razvoj računalniške tehnologije, ki bo v roku desetletja ali dveh nadomestila delavce v proizvodnji, prevoznike, novinarje in ostale že tako “obubožane” poklice. Univerzalni temeljni dohodek oz. zajamčen mesečni dohodek bo tako slej ko prej postal družbena nuja, kateri ne bomo mogli pobegniti …