Po sledeh razboritega gamsa

Miklavževa agonija

Na Miklavžev večer, od katerega smo si obetali daril, sem želela poleg hčerke odpeljati tudi sosedove otroke, zato sem na občinski spletni strani poiskala Miklavža, ki mi je bil prostorsko najbližje in v svetem prepričanju, da bo kot že mnogo let doslej, za vse prinesel skromna, a podobna darila, krenila z otroci na pot do sosednje vasi. To pričakovanje nečesa nevsakdanjega in pot, na kateri smo iskali izgubljeni zaklad v podobi mandarin in hišic na drevesu, je bil tudi najlepši del tistega dneva. Ko smo prišli na cilj, smo namreč pol ure čakali na začetek otroške predstave in prihod Miklavža, ki je ob veličastnem prihodu dokaj neposrečeno zastavil vprašanje: “Pa ste molili vsak dan v tem letu? Ste bili pridni?” Otroci so kimali in pritrjevali, starši pa so se še nižje zlezli na svojih sedežih. Vendar pa Miklavževe grozljivke kar ni in ni bilo konec… Po dolgi uvodni molitvi in 70 minut po uradnem pričetku prireditve se je Miklavž odločil, da bi bil zdaj morda res primeren čas za izročitev daril, ki jih kar ni in ni hotel dati stran od sebe. Vsakega posebej so mu prinesle vile iz zakulisja. Potem pa se je prava agonija šele začela… Miklavž je ob vsakem darilu povedal ime in priimek otroka, ta pa je potem moral na dolgo odgovarjati na njegova vprašanja in druge kaprice. Če je imel otrok srečo, je moral le zapeti pesmico ali obljubiti, da se je nauči do naslednjega leta, v nasprotnem primeru ga je čakalo seštevanje ali poštevanka.Takrat mi je šele postalo jasno, da so ta darila že prej zavili in prinesli starši ne pa predstavniki krajevne skupnosti na podlagi občinskega denarja. Priznam, šok, da za nobenega od nas ne bo daril, je bil tako velik, da bi se lahko kosal z otroškim spoznanjem, da Miklavž kot oseba pravzaprav ne obstaja. Kako naj zdaj to povem trem povabljenim 6-letnim otrokom in enemu enajstletniku, za katerega nisem bila prepričana v kaj verjame? Časa ni bilo veliko, saj so otroci z velikimi očmi in dvignjenimi rokami komaj zadrževali naval navdušenja. In treba je imeti v mislih, da je bilo vsako naslednje darilo že na daleč videti večje in bolj atraktivno… Kakšno darilo neki čaka njih na koncu, če so že ta maksimalno bleščeča in vabeča? Priznam, agonija tega življenjskega trenutka se je kosala edino še z agonijo ob begu pred inšpektorjem za preganjanje dela na črno, pred katerim sem kot brezposelna delavka in tedanja predsednica krajevne skupnosti kako leto nazaj tekla na pol gola po lastnem kraju… Najstarejši otrok bo moral dojeti bizarnost tega dogodka, da mi bo pomagal spraviti ven ostale tri otroke, ki so bili še enkrat mlajši in toliko bolj polni upanja in pričakovanja. “Hej, saj veš, da Miklavž ne obstaja? Hm, pa tudi daril nima za nas, ker jih nismo prej prinesli. A bi mi pomagal spraviti ven ostale tri otroke, prosim, preden ne zblaznimo?” Enajstletnik je bil presenetljivo miren ob tem spoznanju, čeprav bi lahko prisegla, da mu je senca izgube nedolžnosti prešinila obraz, in njegovi razsodnosti se imam za zahvaliti, da sva po hitrem in čim manj bolečem postopku strpala otroke v predprostor, kjer smo si razdelili še zadnjo mandarino. Hvala bogu, da so sosedovi otroci zadevo sprejeli mirno in kultivirano ter se zadovoljili z obrazložitvijo, da je Miklavž imel premajhno vrečo in da jim bo darila prinesel naslednje jutro. Hčerka je izbruhnila v jok, češ da bi morali samo še malo počakati na darilo in bi nedvomno prišlo v naše roke. Jo že kar vidim pri dvajsetih, tridesetih in štiridesetih letih njenega življenja, ko mi bo ob začetku veselega decembra pihala na slabo vest: “Se spomniš, mami, ko smo čakali na darila pa si nas ti prej odvlekla stran od Miklavža?”

Otroški čudež

Vem, marsikdo od vas bo rekel: “Prav ji je, kaj se prej ni pozanimala. Živimo v kapitalizmu, halo?” Računati na darila, ki bodo sama od sebe padla z neba, je prav tako noro kot verjeti v nadnaravne čudeže. A glejte no, v čudeže verjamem prav od te noči naprej – verjamem v čudež solidarnosti ob delitvi zadnje mandarine v na pol razpadajočem ruzaku. Verjamem v to, da so izvirne malenkosti tiste, ki delajo naša življenja ne samo znosna, temveč tudi vredna življenja. In kar ni zanemarljivo – verjamem v sposobnost otrok, da dojamejo, da so igra, zaupanje, delitev in ustvarjalnost bolj pomembne od vnaprej kupljenih daril in umetno ustvarjenih čudežev, ki so rezultat pomanjkanja domišljije. Verjamem, da je možno ohranjati vero v svet kljub izgubi vseh materialnih stvari in lastne otroške “nedolžnosti”. Dojamem lahko zakaj se je nemški filozof Nietzsche ves sključen sesedel ob mimoidoči kobili in od takrat naprej ni izrekel več niti besedice. Vem, da se sliši čudno in za marsikoga tudi neprijazno, a za novo leto vam želim, da bi podobno izkušnjo doživeli tudi sami, saj bi le tako lahko na svoji koži občutili iz česa so v osnovi narejene iluzije in kako smo ljudje tisti, ki jih delamo dragocene …