Po sledeh razboritega gamsa

Navidezna izbira, navidezna demokracija

Čeprav sem bila še kako leto nazaj zagrizen pristaš obiskovanja referendumov, saj sem živela v prepričanju, da izbira manj slabe opcije lahko postopoma spremeni družbo na bolje, sem v zadnjem letu povsem spremenila to mišljenje. Tudi zadnjega referenduma se nisem udeležila. Lahko kar pokažete s prstom name in rečete, da zaradi takšnih kot sem jaz družba stagnira. Z veseljem sem vaš grešni kozel. A prisluhnite najprej temu kar vam želim povedati… Referendumi in medijska kampanija, ki stoji za njimi, je že v štartu zasnovana tako, da iz človeka potegne najbolj konzervativne in primitivne vzgibe. Poglejmo npr. televizijsko soočenje, ki je potekalo kak teden pred referendumom o sklepanju zakonskih zvez med pripadniki različnih spolnih usmeritev – tribuna je bila razdeljena na dva tabora in vsak od udeležencev je imel na voljo omejen čas za pojasnitev svoje odločitve ali je za ali proti popravkom zakona. Vzdušje je bilo podobno kot na kakšni nogometni tekmi, tako eni kot drugi pa so se sklicevali na iz rokava potegnjene razloge, citate iz Biblije in ideološko prirejene teorije. Ko je na koncu pristašica iz tabora “Proti” pokazala fotografijo doječega otroka, mi je bilo jasno, da je rezultat referenduma že zakoličen. Pa tudi če ne bi bil – elite so v zadnjih desetletjih financirale ogromno raziskav, v katerih so preučile delovanje možganov glede na beleženje strokovnih argumentov in vizualnih, čustveno nabitih vzorcev, ki vplivajo na človeške odločitve. Vse raziskave so pokazale isto – ljudje se pri političnih opredelitvah obnašajo isto kot pri izbiri seksualnega partnerja – iracionalno. Čeprav so ljudem predvajali strokovne argumente in racionalna dejstva, so se na koncu v večini primerov odločili za opcijo, ki je bila osnovana na iracionalnih, ideoloških in čustveno podkrepljenih stališčih. Kljub vsem dokazom, da v Iraku ni bilo najdeno orožje za množično ubijanje, je večina Američanov še vedno trdila, da je bil napad na Irak s strani ZDA upravičen, saj so bili njihovi nevroni še desetletje po napadu na dvojčka programirani na določene vizualne in čustvene vsebine. In ja – slika doječega dojenčka v našem nezavednem vzbuja povsem druga občutja kot slika dveh homoseksualcev med spolnim aktom. Da, Freudova vizija sveta, ki ga poganjajo iracionalni goni, drži kot pribito, in elite so jo v zadnjem stoletju izkoristile do neslutenih razsežnosti… Kaj nam bo potemtakem možnost svobodnega odločanja in izbire, če je ta zgolj navidezna? Kaj nam bodo referendumi, če so referendumska vprašanja zasnovana tako, da jih je vedno možno brati in interpretirati na več načinov, med njimi pa se vsi nanašajo le na lepotne popravke že obstoječega sistema?

gay-men-embracing

Kakšne so torej alternative?

Da se razumemo – nič nimam proti poročanju homoseksualcev in posvojitvam. Tudi sama imam za seboj homoseksualne izkušnje in samo po naključju sem si za zakon izbrala pripadnika drugega spola in z njim ustvarila tradicionalen tip družine. Zavedam se, da je področje seksualnosti in ustvarjanja družine kompleksno ter da spada v domeno posameznika in njegovih temeljnih človekovih pravic, zato že v osnovi ne bi smelo postati predmet referenduma. Če namreč izpostaviš določeno manjšino kot diskriminirano, jo z referendumom še dodatno ožigosaš za diskriminirano, obenem pa dejansko diskriminiraš še ostale manjšine – če že vzamemo pod drobnogled pravice homoseksualcev, zakaj ne bi glasovali še za pravico hendikepiranih do financiranja nadomestnih seksualnih partnerjev, s pomočjo katerih bi sploh lahko vzpostavili svojo spolno identiteto? Mislim, da je marsikdo med nami na lastni koži izkusil, da človekove pravice v demokraciji niso samoumevne in da obstajajo zgolj na papirju. Poglejmo npr. pravico do dostojnega dela, ki je zapisana v ustavi – ali naj tožim državo, ker mi že dvajset let ne omogoča dostojne zaposlitve kot bi mi jo po ustavi morala zagotoviti in ker namesto, da bi ustvarila nova delovna mesta izgublja čas in denar z nesmiselnimi referendumi? Vse depriviligirane manjšine, ki pravzaprav sestavljamo izkoriščano in manipulirano večino, bi se morale zavedati, da imamo nasproti enega samega sovražnika – elito, ki ji je v interesu obdržati status quo in na račun nevednežev ustvarjati bogastvo. Referendumi so zgolj psihološki mehanizem, s katerim nam dajejo fiktivno možnost izbire in občutek, da je možno že obstoječi sistem zasukati na bolje. Pa ga je res? S pomočjo mehanizmov in regulativ, ki so jih sami razvili – nikoli! Edino možnost vidim v bojkotiranju referendumov in vzpostavitvi ljudskih skupščin, ki bi sprejemale odločitve na lokalni in regionalni ravni. Potrebno se je boriti za vzpostavitev neposredne demokracije, ki bi izključevala manipulativne tehnike pranja možganov in na konkretnih primerih pretehtala odločitve za ali proti. Čas je, da strgamo okove in se odpravimo ven iz Platonove votline, kjer nenehno opazujemo le lastne sence in iluzije …