Po sledeh razboritega gamsa

Bil je eden izmed tistih mrzlih dni, ki ti zamrznejo možgane, da se zalotiš, da kot robot postopaš po mestu brez posebnega namena in cilja. Ali pa ti ta občutek morda povzroči stanje travmatiziranosti, občutek, da so te ljudje kot potepuškega psa strpali v kot in zdaj čakaš na zadnji udarec s palico. Tudi pogled na zblojenega Božička, ki je s srepečim pogledom postaval okoli vodnjaka, je bil podoben. Izgledalo je, kot bi ga ljudje sredi belega dne oropali, mu skupaj z darili ukradli dostojanstvo in ga premraženega pustili na cesti. Pes, ki je šel mimo, ga je komaj povohal in malo je manjkalo, da ni dvignil tace in ga blagoslovil s svojim eliksirjem. Zasmilil se mi je, ta stari mož, in zato sem šel do njega in ga odkrito povabil na pivo. »Tistega z rogovi bi,« je dejal ta sramežljivi možakar in pomignil gostilničarju, ki je v rokah držal Laško. Seveda, kaj pa drugega. Brez besed sva nazdravila s kozlom in uživala v vsakem požirku posebej. Ni bil zgovoren, pa tudi jaz nisem imel nič pametnega za povedati, zato sva v miru popila vsak svojo steklenico in se ubadala z vsem drugim kot z banalnim duhovičenjem. Kako človek sploh naveže pogovor z Božičkom, ko pa je navajen celo življenje pisati utopična pisma z željami, ki se nikoli ne uresničijo? V bistvu sem se zalotil, da se mi pravkar uresničuje otroška želja biti z Božičkom na samem, brez besed in odvečne patetike, samo eksistirati z nekom, ki te ne pozna… V njegovih očeh se je zasvetila nenavadna belina, imel je srepeč in prodoren pogled, pogled ranjene in lačne živali, ki nima doma. »A greva k meni domov?« mi je zašepetal že v naslednjem trenutku, rahlo omamljen od hmeljnega napitka, in me nežno prijel za roko. Bilo je nadvse nenavadno in ekstatično doživetje, začutil sem, da se mi hoče starec izpovedati in da za ta podvig potrebuje varno okolje. » Kam, na severni pol?« sem poskušal biti humoren, a sem se zdrznil, ko sem opazil, da me že vodi za sabo proti blokovskemu naselju, kjer živi najbolj siromašen proletariat v mestu. Seveda, kaj pa sem si predstavljal. Možakar verjetno za evro na uro oblači ta smešni kostum in deli nehvaležnim mulcem bonbone, na koncu dneva pa se zavleče v svoj neogrevani brlog, kjer zaspi na pomečkanih časopisih. Odpeljal me je v blok, ki se po ničemer ni razlikoval od desetih drugih zgradb v bližini, in odklenil vrata svojega stanovanja.

Ko je na hodniku prižgal luč, sem za vrati zagledal majhne čeveljce in poskušal sem si predstavljati, kako izgledajo na majhnih jelenih. Ob njih so pokončno stali tudi škornji z visoko peto in nasmehnil sem se ob misli, kako bi v njih izgledala košuta. Priznam, za hip me je spreletelo, da se možakar v prostem času sprehaja po stanovanju oblečen v žensko, kajti povsem razumljivo se mi je zdelo, da je njegova klovnovska vloga v družbi tako požrtvovalna in neizprosna, da jo mora v prostem času kompenzirati s povsem obratno identiteto. Ni pa mi takoj padlo na pamet, da je človek povsem običajni član družine, ki služi denar na nekoliko nenavaden način. »Obleci jih…« mi je pomignil Dedek Mraz in iz hladilnika vzel še dve steklenici piva. Hm, tega nisem pričakoval. Odkrito rečeno mi je bilo vse skupaj že pošteno sumljivo in takrat sem prvič pomislil, da utegne stari biti psihopat, transvestit, sadist ali celo serijski morilec. Kakšen Božiček neki, njegov pogled je bil vse prej kot nedolžen in ljubeč. Iskreno me je zaskrbelo za življenje. Sicer nisem imel nobene družine, službe, pripadnosti ali obveznosti in sem se vedno imel za odprto osebo, a tole je bilo tudi zame že malo preveč. V zadregi sem zamomljal: »Ampak jaz sem komunist, ne verjamem v Božička…« Sploh ne vem, zakaj sem bleknil takšno neumnost, a potreboval sem izhod v sili. V tem trenutku mi je tolažbo predstavljal že podatek, da v mojem vidnem polju ni bilo zaslediti motorne žage ali podobnih mučilnih naprav. »No, sva že dva.«, mi je odgovoril Božiček in se celo nasmehnil, medtem ko me je posedel za mizo in mi začel natikati škornje z visoko peto. Počutil sem se povsem nemočnega in si raje odprl pivo, medtem ko se je Božiček začel slačiti. Najprej sem mislil, da gre za zafrkancijo, a Božiček je bil pri tem smrtno resen. Nazadnje si je slekel še dolge bele spodnjice in pomigal z ritjo.

Nisem mogel verjeti, da se mi to dogaja. Da mi na božični večer sam Božiček z golo ritjo miga pred obrazom in uprizarja striptiz. Ampak presenečenj še ni bilo konec. » Bodi no koristen in mi jih pomagaj izveči!«, je zaklical na pol v agoniji. » Kaj naj pomagam izvleči, saj nimaš ničesar na sebi!«, sem presenečeno zavpil. »Ja, jelenčke vendar, bedak!«, je jezno zavpil in pokazal proti zadnjični odprtini. Takrat sem jo zagledal. Bila je povsem tanka reč, nekakšna vrvica od tampona, ki je štrlela ven iz riti. Nehote sem jo prijel in se počutil kot ribič, ki je na palico nenadoma ujel velikansko ribo. Zdaj me je zares zanimalo, kaj je na njej in kakšne globine pravzaprav premore ta kvazi svetnik. Vlekel sem in vlekel, medtem ko je mož vzdihoval, kmalu pa mi je v roki obstal prvi jelenček, nato še drugi, kmalu zatem tretji in presenetljivo, tudi četrti je pokukal iz luknjice. »No, pa smo še Rudolfa spravili skozi,« je olajšano zavzdihnil, medtem ko mi je iz roke jemal celo jelenjo vprego. »Moji jelenčki, vdani prijatelji,« je zamomljal in jih veselo poljubil. Potem se je v trenutku zresnil, pomignil proti mojim oz. njegovim škornjem in ukazovalno zavpil: » Zatakni mi jih noter! « Hotel sem že pobegniti, a sem se spomnil, da mi v visokih petah ne bi uspelo pobegniti niti do vrat. In tudi če mi uspe priti na zunanji hodnik – kaj če me vidi kakšna soseda in jo zaradi mene zadane infarkt? Nič drugega mi ni preostalo, kot da spijem do konca pivo in mu naredim še to uslugo, morda se bo pri tem končalo in bo zadovoljen zaspal … Že sem mu začel počasi potiskati peto v anus, ko se je v sosednji sobi zaslišal šum. Vrata so se odprla in prikazala se je punčka, stara kakšnih pet let, po vsej verjetnosti njegova hčerka, ki si je še na pol v spanju mencala oči. Tolažim se s s tem, da je bil prizor tako nadrealen, da ga je bilo povsem nemogoče artikulirati. Še danes ne vem, ali ji res ni bilo nič jasno ali pa je bil to zanjo povsem vsakdanji prizor, kajti pozdravila naju je, kot da sva njena najboljša prijatelja, in odšla na stranišče. To je bilo zame odločno preveč, zato sem odpeketal kot jelenček Rudolf do zunanjih vrat, jih z vso silo odprl in jo s pomočjo vseh štirih okončin mahnil daleč proč… Ni potrebno posebej razlagati, da odtlej nisem več pisal pisem Božičku, nekaj časa sem imel travmo že samo, če sem videl kje risanko ali dokumentarec o jelenih. Ko me je ljubica nekega dne presenetila in oblekla škornje z visoko peto, sem jo nehote pobruhal in ji potem nikakor nisem mogel razložiti, zakaj je prišlo do te spontane reakcije. A še vedno se vsako leto okrog Božiča znajdem pri tistem nesrečnem vodnjaku z upanjem, da ga bom morda spet srečal. Božička praznega pogleda, a polnega nenavadnih daril in presenečenj…