Po sledeh razboritega gamsa

Proizvajanje zadolženega uma in telesa

Novo leto je naokoli – marsikdo se je z nakupom daril zadolžil ali pa svoj že obstoječi dolg, povezan z nepremičnino, avtom, počitnicami ali izobraževanjem razteguje v novo leto. Proizvodnja zadolženega človeka je v neoliberalnem kapitalizmu tista osnovna os, okrog katere se vrtijo vsa ostala družbena razmerja. Odnos upnik-dolžnik pa ne zadeva le trenutnega prebivalstva, temveč tudi prihodnje rodove. Maurizio Lazzarato v knjigi Proizvajanje zadolženega človeka ob ugotovitvi ekonomistov, da se vsak francoski novorojenček rodi z 22.000 evri dolga, zapiše: “Če smo bili v preteklosti dolžniki skupnosti, bogov, prednikov, smo odslej dolžniki “boga” Kapitala”. Absurd današnje družbe pa je v tem, da se finančne elite, ki izkoriščajo najbolj revne in ranljive družbene sloje, poleg finančnega dolga v isti meri poslužujejo tudi tehnik, ki pri človeku vzbujajo občutek “eksistencialnega” dolga in slabe vesti v smislu: “Sami ste krivi, ker se niste dovolj potrudili, da bi si poiskali službo”, “Sami ste krivi, ker niste rojeni podjetnik in ker ne morete na račun drugega prigrebsti dodatnega premoženja”, “Sami ste krivi, če ste predebeli in ne morete konkurirati vitkejšim in varčnejšim članom družbe” itd. Zato so januarski izvodi revij polni načinov in receptov za čim hitrejše hujšanje, saj je slaba vest zaradi decembrskih požrtij toliko večja … Zato se vam lahko zgodi, da vam frizer ali kozmetičarka predlagata, da vzamete kredit, da si boste lahko s posebno kremo privoščili mladostnejši obraz in bolj goste lase. Prav to se je zgodilo moji znanki, siromašni upokojenki, ki je “padla na finto” in odprla posebni kredit za posebno kremo v vrednosti 1800 evrov, ki si je normalni smrtnik s 400 evrov penzije v tem življenju ne more privoščiti. Ko je njena hčerka poizkusila vrniti še neuporabljeno kremo, ji je distributer zagotovil, da to ne bo možno, dokler ne bo odplačan zadnji obrok kredita.

Živimo v dvolični družbi – po eni strani se zmrdujemo nad mrhovinarskimi politiki, trgovci in tajkuni, po drugi strani pa pademo v vsako past, ki nam jo nastavijo s tem, ko ciljajo bodisi na naše želje bodisi na našo slabo vest. Če si želimo spremeniti sistem, v katerem živimo, moramo pogledati onstran črno-bele slike sveta, ki ga proizvajajo elite. Nesmiselno bi bilo od ljudi zahtevati, da se odrečejo svojim željam in kreditom, a imeti moramo v mislih, da je neoliberalni kapitalizem kot glivična okužba kandida – če ji ne dovajamo “sladkorja”, slej ko prej propade. Brez zadolženih ljudi in držav ni postavljanja ultimatov s strani evropske centralne banke, raznih bonitetnih agencij in monetarnih skladov, brez dolga in oderuških obresti nenazadnje ni sužnjelastniškega odnosa upnik-dolžnik in sistema, ki nas pelje v razprodajo državnega in zasebnega premoženja ter nazadnje v razprodajo naravnih virov. Če nimamo zadolženega uma, nimamo razloga za slabo vest in odplačevanje takšnih ali drugačnih odpustkov. In če nimamo zadolženega telesa, ki ga zdravniki, farmacevti, mediji in akademiki prepričujejo, da mu do popolnosti in ideala vselej nekaj manjka, lahko končno zaživimo v sveti preproščini takšni kot smo skupaj z napakami in hibami, ki nas bogatijo.

Zadolženi delavec – podjetnik, ki tone v lastni greznici

Že francoski sociolog Foucault je v prejšnjem stoletju pisal o neoliberalnih tehnikah, ki jih uvajajo elite z namenom preobraziti delavca v “človeški kapital”, ki mora sam sebi zagotavljati izobrazbo, rast, akumulacijo in povečevanje vrednosti sebe kot kapitala. Delavec je skozi 20. st. čedalje bolj izgubljal svojo osnovno funkcijo, ki jo je imel v kolektivni proizvodnji ter postajal čedalje bolj izoliran in marginaliziran član družbe. Elite, ki so jim delavski in študentski upori leta 1969 dali vetra, niso hotele ponoviti iste napake – tako študente kot delavce je bilo potrebno po najhitrejši poti izolirati, jih navdati z dolgom in občutki krivde, sindikate pa po politični poti degradirati. Naslednja stopnja, ki je k temu vodila, je bila poleg zadolževanja študentov (V ZDA 80 odstotkov študentov, ki končajo magisterij iz prava, nakopiči okrog 77.000 dolarjev dolga, medtem ko medicinski specializanti investirajo kar 140.000 dolarjev v izobrazbo) vsesplošna prekarizacija delavcev oz. novačenje delavcev v smer odpiranja samostojnih podjetij, da bi s pomočjo “zdrave konkurence” postali naravni sovražniki. Samostojni podjetniki kot tudi ostali delavci prek pogodb ter raznih agencij in servisov ne delujejo kot močna skupina, temveč razdvojeni posamezniki, ki nimajo ne časa ne denarja ne volje, da bi se borili za svoje pravice, ki jim jih delodajalci na vsakodnevni bazi tako vztrajno kršijo. Idealni člani neoliberalno ustrojene družbe so tudi zato, ker so se za preživetje prisiljeni zadolžiti in marsikdo med njimi iz leto v leto čedalje bolj tone v živo blato med sabo povezanih dolgov, ki jim ni videti konca. A iz greznice, katero smo s svojo neodločnostjo pomagali ustvariti, se bomo lahko iztrgali le s pomočjo prebujenih posameznikov in zavezništva med sotrpini …