Po sledeh razboritega gamsa

“Slovenec sem. Ne kritiziram, iščem rešitve.”

Malo zatem, ko je slovensko javnost vznemirila novica, da bo predsednik Pahor nastopil v oddaji Na žaru, kjer bo lahko svojo “ljudskost” do konca spustil iz vajeti, saj bo lahko pojasnil ozadje svojih izjav in dejanj, ki so med ljudmi pustile tudi negativen priokus, je premier Miro Cerar na tiskovni konferenci, ki jo je imel ob ponudbi odstopa finančnega ministra Mramorja, vse prisotne presenetil s tablo, na katero je bilo napisano: “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.” Kljub temu, da je Mramor priznal, da je v zadnjih letih prejel več deset tisoč evrov dodatka za “pripravljenost”, ki ga niti ni znal niti ni hotel ustrezno pojasniti in nazadnje (ko je videl, da s svojimi izjavami le še dodatno priliva ogenj na žerjavico) celo sam ponudil odstop, ga Cerar na koncu ni hotel sprejeti. Marsikdo se je vprašal ali morda tabla z napisom ne razkriva užaljeno otročjo naravo predsednika vlade, ki se v obupnih poskusih, da bi rešil svojo čast in ugled, zateka k pojasnitvam, ki le še bolj razburjajo že tako naplahtane in obubožane Slovence. Ne samo, da takšno ihtavo ravnanje in obsojanje naroda češ da itak samo jamra, ne pritiče predsedniku vlade, temveč kaže na to kako je tudi njegova strokovna in profesionalna drža na psu in kako njegova tehtnica v vsakem trenutku prevaga na stran Mramorja ne glede na njegova etično sporna dejanja. S tem je svojemu narodu dokončno pokazal kaj si o njih v resnici misli in sicer v smislu: “Medtem ko se mi za simbolične plače in dodatke naprezamo za vašo prihodnost in iščemo rešitve, vi samo jamrate v svojih foteljih in ne naredite nič, da bi bilo drugače …” Lahko bi rekli, da je Cerar pritisnil na zelo občutljivo “G točko” Slovencev z namenom, da bi nam nezavedno privzgojil slabo vest, za katero pa vemo, da so nam jo že večji narodi želeli potencirati z namenom, da bi si nas lažje podredili in zasedli naše strateške vire, iz ljudi pa naredili poceni oz. brezplačno delovno silo. Cerar se tako obnaša kot tipičen predstavnik politične elite, ki v istem mahu narodu pokaže kje mu je mesto in obenem sebe ter svoje najožje podanike kuje v zvezde, češ oni se edini trudijo in rešujejo kar se rešiti da, zato so njihovi sicer moralno sporni “spodrsljaji” le dlaka, ki jo državljani iščemo v sicer brezmadežnem jajcu…

Nobenega stika z realnostjo

Čeprav je morda res, da Sloveniji ekonomski kazalci dobro kažejo in da so finančne institucije zabeležile gospodarsko rast, je realnost daleč od idealne: previsoki davki in prispevki, zadolženi samostojni podjetniki in ostali prekarci, ogromna številka brezposelnih in lačnih Slovencev, visoko zbirokratizirana javna uprava, ki je sama sebi namen, neučinkovito zdravstvo in šolstvo in še bi lahko naštevali … Mramor in Cerar tako nimata razloga za slavje, verjamem pa, da sta v svojem nadrealističnem psihopatsko – fantomskem svetu prepričana, da sta na dobri poti in da peljeta državo iz pekla zadolževanja. A vsak Slovenec, ki zdajle tehta ali bi kupil pašteto za 25 ali tisto za 30 centov, je dokaz, da živimo v vzporednih svetovih, iz katerih je tudi pogled v prihodnost kar se da različen. Ali kot je rekel znanec, ki je slučajno prav tako zaposlen na enem od ministrstev: “Ti ljudje, ki imajo tako visoke dohodke, da se jim najrazličnejši dodatki k plači v vrednosti več tisoč evrov zdijo zanemarljiva kaplja v oceanu, nimajo nobenega stika z realnostjo – živijo v lažnih statistikah, neobčutljivi za konkretne stiske ljudi iz svojega okolja.” Njegovo izjavo potrjujejo številne znanstvene raziskave, ki kažejo na to, da so na vodilnih mestih v politiki in podjetjih ponavadi ljudje, ki kažejo znake psihopatske naravnanosti in sociopatske motnje. Kar zmrazi me, ko pomislim na to kako je v zadnjih letih prišlo do megalomanskih razlik v socialnih statusih, ki se zrcalijo v razmišljanjih ljudi. Samo tisti, ki se nahajajo na dnu, imajo to “čast”, da zrejo v realen obraz današnje družbe, njim pa obljube o gospodarski rasti, zviševanju finančnih ocen in premikanjuekonomskih kazalcev ne povejo kaj dosti niti jim ne nudijo kaj preveč upanja. Ko sem kot čistilka čevljev okušala poulični utrip na ljubljanskih ulicah, mi je največ utehe nudil pogovor s tistimi, ki so bili tako rekoč brez vsega – z brezdomci, mladimi prekarci, dolgotrajno brezposelnimi, invalidi. Čeprav so mimo mene brzeli tudi uglajeni čevlji direktorjev in elegentni ženski salonarji, so njihovi lastniki brez kanca slabe vesti odgalopirali mimo, medtem ko so tisti, ki so bili že tako prikrajšani in depriviligirani, stisnili kak evro in mi zaupali svojo življenjsko zgodbo. Ko sem te zgodbe pretipkala v angelska sporočila “navadnih” ljudi in jih ponudila mimoidočim akademikom, politikom in pripadnikom “višjega” razreda, so le skomignili z rameni, ne da bi prebrali izpoved tistih, ki se nahajajo na dnu. Ne, oni ne potrebujejo naše realnosti – dovolj jim je, da živijo v svojem resničnostnem spektaklu in da jih pri tem ostali kar se le da pustimo pri miru …