Po sledeh razboritega gamsa

Brskal je po žepih in iskal vžigalice, saj mu je še zadnji vžigalnik ravnokar prenehal delovati. »Saj sem kot deklica z vžigalicami«, je pomislil in se zalotil v razmišljanju, da bi njegovo truplo po vsej verjetnosti našli veliko kasneje kot truplo brezdomcev, ki so vseeno ljudem bolj na očeh. Nek pisatelj je zapisal, da so prav uradniki tisti pravi obraz družbe in odražajo stanje njenega duha. »Pha, pa ja… Pravi boemi in siromaki se skrivajo pred očmi javnosti in nosijo v sebi zakopane globoke rane, ki jih nihče od mimoidočih ne vidi… Prav mi, birokrati, predstavljamo pravo stanje duha v naši državi,« je razpredal svoje misli in jih kot nevidno volno spajal med sabo. »Nekateri mislijo, da lepo živimo, a se ne zavedajo, da nam ves denar poberejo, še preden pride do nas, in da smo ponavadi obdolženi po krivem za napake nadrejenih! Z očmi je ošvrknil plašč iz dragocenega kašmirja, ki je visel na bližnjem obešalniku in ga začel božati. »Ne boste mi ga vzeli, hijene, tega plašča mi nihče ne bo vzel…« V očeh mu je svetila jeza, v znak potrditve in prepričanja je pokrčil pest in z njo zažugal. »Kar pridite, če si upate, razbojniki, kar pridite in se krmite z mojim telesom. Plašča vam ne dam! Samo preko mojega trupla ga lahko dobite!« Z bledimi in izsušenimi rokami je pobožal plašč in si obraz zavil v njegovo mehko notranjost. »Saj si mehek in topel kot ovčka, ki se brezskrbno pase na zelenem travniku”, je zamomljal in iz sivih hlač izvlekel topel ud, ki ga je bil vajen dregniti ob takšni in podobnih priložnostih. V mislih je obujal spomin na ovčko iz mladosti, ki jo je objemal in pojil s svojim mlekom. Ni minila minuta, ko je hlače oblila topla tekočina, ki je kot v curku švignila iz njegovega mednožja … “Oh, pojutrišnjem je dan kulture, kako lepo”, je še zašepetal nekaj trenutkov po eksplozivnem vrhuncu in zdrsnil v spanec.

Ko se je zjutraj zbudil, je najprej preštel do petdeset, saj mu je le ta številka dajala dovolj velik občutek varnosti in vzpodbude za nov dan. V kuhinji si je odrezal kos kruha in ga na hitro pojedel. Ker se mu je že precej mudilo, je preštel samo večje drobtine, ki so ostale na mizi, ostale pa je z zamahom roke nonšalantno pomedel na tla. Obul si je svoje sive uradniške čevlje, ki jih je na hitro skrtačil, in pod roko zgrabil plašč. »Ne bom te še danes oblekel, dragec… Prelep si,« mu je potihoma zašepetal, kot da šepeta ljubezenski spev svojemu prebujajočemu ljubimcu. In že je za sabo zaprl vrata stanovanja, še petdesetkrat preveril, če so res zaklenjena, nato pa pohitel proti Ministrstvu za kulturo. Ko je vstopil v svojo pisarno, ki jo je delil še s tremi sodelavci, ni mogel mimo njihovih žalostnih obrazov. »Je kaj narobe?» je prestrašeno vprašal. Eden od sodelavcev ga je nejeverno pogledal: »A še ne veš? Nova vlada se je odločila, da bo v skladu z varčevanjem, ki nas je doletelo zaradi recesije, združila naše ministrstvo še z Ministrstvom za šolstvo in šport. Izgubili bomo veliko delovnih mest, verjetno nas bodo večino že čez kak mesec odpustili…« »Ampak…« je dejal in se ugriznil v jezik, da ne bi na glas povedal, da njega še ne smejo odpustiti. Kako neki, če pa so mu neznani izterjevalci in preganjalci zasegli že ves denar, ki ga tako pridno vsak dan služi. »Ne, to se ne sme zgoditi, ne smem pristati na to, da mi vzamejo plašč… Edino vredno stvar, ki jo še imam…« si je potihem mislil, na glas pa strnil misli s svojimi sodelavci: »Ampak kje bomo pa potem delali? Kako bomo služili denar, plačevali račune?« »Saj to,« je bruhnila v jok mlajša sodelavka, »kako naj šolam svojega otroka, ki sem ga ravnokar vpisala na tečaj odbojke in baleta? In kako naj dam v dom svojo mamo – s čigavim denarjem naj ji lepšam prihodnost, ki ji je še ostala?« Kar naenkrat so eden za drugim planili v jok vsi sodelavci in tudi njemu je že kazalo, da bo notranja bolečina dosegla vrelišče, a je vseeno nekako požrl ta cmok in se odpravil na WC, da bi pridobil nekaj časa za nevtralno razmišljanje. »Če izgubim službo in bodo izterjevalci prišli na moja vrata, mi bodo vzeli plašč. Tu ni nobenega dvoma… Kaj lahko storim? Naj prodam stanovanje in izginem neznano kam? A kje bi bil lahko sploh še varen? Kje, hudiča, kje?!?« je bil zatopljen v misli in sploh ni opazil, da nekdo trka po vratih WC-ja. Bolj ko je razmišljal, manj rešitev je videl. Oči so mu srdito švigale sem ter tja po prostoru, kot da mrzlično iščejo izhod iz dane situacije. »Si se zaklenil? Ne moreš ven?« ga je vprašal droben glasek, v katerem je takoj prepoznal sodelavko iz pisarne. Potem se je spomnil. »Ne, samo slabo mi je bilo. Hudiča, a človek v teh časih res nima nobene pravice do zasebnosti?« je na videz užaljeno dejal, ko je odpiral vrata in že skoraj stekel nazaj proti svoji pisarni. Pri šefu se je zgovoril, da mu je neznansko slabo, in šef je deloma zaradi slabe vesti, deloma zaradi malomarnosti odmahnil z roko proti izhodnim vratom. Že spet je bil na ulici s plaščem v naročju in premraženimi rameni. A tokrat ga ni zeblo, saj ga je grela ideja, ki jo je negoval v sebi, in ki mu je omogočala vsaj kanček svobode in zasebnosti. Ko je prišel domov, je po najhitrejšem postopku zaklenil za sabo in ob vrata postavil še kuhinjsko mizo. Za vsak slučaj, da ne bi izterjevalci predčasno vlomili in mu odnesli njegove edine dragocenosti. Ko je iz omare vlekel dolgo konopljino vrv, se mu je zazdelo, da pred vrati že sliši glasove. »Še malo, pa bodo tu. Pohiteti moram…« si je mislil, ko je obešal vrv na kavelj kuhinjske luči. Ko je naredil vozel, s katerim je bil vsaj približno zadovoljen, si je pomel roke in se obrnil proti plašču: »Zdaj je prišel čas za najino združitev, najdražji moj… Res si bil drag kot sam hudič in že celo leto ne jem, da si te lahko privoščim, a si vseeno vreden vsakega centa.« Na hitro se je slekel, saj so bili zvoki na hodniku čedalje bolj glasni in prepričan je bil, da nima več veliko časa pred sabo. Ko je plašč zdrsnil na njegovo golo kožo, ga je oblil orgazmični občutek popolnega zlitja in neustavljive sreče. »Za ta trenutek se je splačalo živeti… Moj si, moj! Najdražji…« je zašepetal, ko si je z eno roko natikal zanko, z drugo pa gladil vedno bolj pokončen ud. »Želim si te…« je še zašepetal, ko je zanka dokončno objela presušeni vrat in ni puščala nobenega dvoma na tem svetu več. Nekje v daljavi je zaslišal razbijanje po vratih. Zdelo se mu je, kot da mu je ves svet na sledi. »Ne boste ga dobili!« je še pomislil in se z zadnjimi močmi odrinil z mize. Nekje na drugi strani tunela pa je odmeval glas sodelavke, ki je trkala po vratih: »Pozabil si denarnico na WC-ju…«