Po sledeh razboritega gamsa

spomenikkidric

Skupno dobro – od živega organizma do mrhovine

Pred kratkim sem bila na predavanju Roka Kralja, ekonomista, ki ne govori rad o izrazih kot so BDP, gospodarska rast in ekonomski kazalci, temveč veliko raje omenja blagovno menjavo, ekonomijo delitve, skupno dobro in oblike medsebojnega sodelovanja, tako da se pred poslušalcem nehote razpre ves mavrični spekter te družbene vede, ki drugače velja za črnobelo in dolgočasno. Njegova teza je bila, da smo ljudje v osnovi dobra bitja, ki že kot otroci radi med seboj delimo stvari in si pomagamo, zato bi moral tako šolski sistem kot ostali aparati države to humanitarno gesto podpirati, ne pa, da nas navajajo na tekmovanje, konkurenco in borbo za zadnje ostanke “kruha”, kar se kaže najprej v neskončnih šolskih tekmovanjih za ocene in nagrade, kasneje pa v vzpodbujanju podjetništva in prevzemanju strank na račun bankrota ostalih iz sorodne branže. Otroke in mladino bi morali vzgajati v prepričanju, da se je za skupno dobro treba prizadevati – je kot občutljiva cvetlica, ki vsak dan zahteva vodo in primerno nego. In ko smo že pri vodi – tudi za to dobrino, ki jo samoumevno tretiramo kot skupno dobro, se vseskozi borijo lačni mrhovinarji, ki bi radi na njen račun zaslužili. Več kot polovico slovenskih vodnih virov je v tem trenutku že sprivatiziranih bodisi preko prodaje strateških pivovarn in term bodisi s pomočjo “koncesije” na vodne vire, ki jo dodeljujejo občine bogatim podjetnikom za določeno dobo.

Edvard Kardelj, po poklicu učitelj, sicer pa utemeljitelj samoupravljanja in socialistične vere v skupno dobro, je pred slabo polovico stoletja zapisal, da lahko človek srečo ustvari le sam, ampak ne kot posameznik, temveč “samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose ter – v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah – tudi državo, sistem in politično stranko kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja.” Prav ta ideja samoupravljanja skupnega dobrega, ki je tako lepo zvenela v teoriji, se je v praksi kmalu po Titovi smrti sprevrgla v plenjenje, ali kot je zapisal Miha Mazzini v eni svojih zadnjih kolumen: “Skupno dobro je nehalo biti živ organizem, za katerega je treba skrbeti, postalo je mrhovina, ki jo moramo čim prej razkosati.” In srborita drža kipa Edvarda Kardelja, ki stoji pred glavnim kulturnim hramom v državi, nam pove vse kar je o tem za povedati…

“Vzeli smo vam službe in vi – molčite in trpite”

Spomnim se dneva, ko sem čistila čevlje blizu kipa Edvarda Kardelja, le na drugi strani – prav tam, kjer se stikata ameriška in nemška ambasada. Nek starejši mimoidoči gospod, ki je imel celo življenje dobro službo in solidno plačo, me je malodane napadel s svojim komentarjem: “Kaj je z vami, mladimi? Ne razumem zakaj se ne uprete? Vzeli smo vam službe, ki jih sebično držimo le zase, v penzijo nihče od nas noče iti, spisali smo zakone, ki nas ščitijo bolj kot kočevske medvede, vi pa kar molče trpite in ste veseli, če kot izobraženi družboslovci dobite začasno delo za tekočim trakom. Zakaj enostavno ne pridete in nas vržete dol s stolčkov?” Priznam, da me je takšna direktnost presenetila in vprašala sem se kako bi izgledalo, če bi organizirala skupino mladih, ki bi fizično odstranjevala trdovratne ljudi na birokratskih stolčkih. “Dober dan, danes smo prišli, da vas odstranimo z vašega stola ali skupaj z njim odnesemo iz pisarne, hvala za razumevanje in sodelovanje…” Ta misel je sčasoma prerasla v bujne fantazije, katere na tem mestu ne bi omenjala, pa tudi v konkretno idejo za performans, ki ga morda izvedem v prihodnosti. Vseeno pa se je treba vprašati koliko časa bodo birokrati, ki so na svojih delovnih mestih še iz časa socializma, na njih ostali glede na to, da roboti ne potrebujejo frizerja, maserja in počitnic na drugem koncu sveta, država pa tone pod vodo hitreje od Titanika. Šalo na stran – dejstvo je, da se mladi nočejo boriti proti “starčkom”, ki živijo v utopiji nekega drugega sistema, saj se jim zdi to patetično, po drugi strani pa ne naredijo čisto nič za to, da bi prebrali ustavo in odlomke o zaščiti delavskih in človekovih pravic. Upanje na ohranjanje ideje o skupnem dobrem mi dajejo le primeri organiziranja lokalnih skupnosti in mestnih četrti v smislu vzpostavitve menjalnih krogov, izposojevalnice dobrin oz. knjižnice reči, medsebojna sosedska pomoč itd. A kaj, ko gredo mladi raje za en mesec delati v tovarno, kjer garajo brez malice in odmorov, da bi si privoščili nov model telefona, s katerim se bodo lahko postavljali pred sovrstniki, namesto da bi medsebojno menjali rabljene modele… Pa smo spet tam.