Po sledeh razboritega gamsa

Odhod na mrzli sever

Ko sem na ljubljanskih ulicah izvajala performans čiščenja čevljev, so mi nekateri mimoidoči večkrat navrgli zakaj ne odidem v tujino, če sem tako kritična do slovenske politike in domačih razmer. Nenazadnje iz tujine prihajajo zgodbe uspešnih ljudi, ki jim je uspelo relativno kmalu najti dobro plačano službo in zdaj zadovoljno živijo bolj ali manj samozadostno življenje. Mediji na dnevni bazi poročajo o mladih, ki so se uspeli v tujini odcepiti od domačega zavetja in zakorakati v boljšo prihodnost s pomočjo bolje plačanih začasnih del in novih poslovnih priložnosti. Ponavadi začnejo kot prostovoljci v humanitarnih organizacijah, vozniki rikše, natakarji, pobiralci sezonskega sadja in zelenjave ter čistilci, a se uspejo postaviti na noge in si ustvariti nek soliden prihodek. Po novem letu je tako v meni dozorela odločitev, da odidem v Veliko Britanijo preizkusiti srečo na področju socialne oskrbe in nege hendikepiranih oseb, s čimer sem nekaj malega izkušenj imela tudi v Sloveniji. Že takoj prvi dan enotedenskega treninga, na katerem so nas preizkušali kot bodoče oskrbovalce, sem začutila, da se nam godi krivica. Čeprav nas je bilo v skupini več kot pol iz Slovenije in je bila ena od predavateljic tudi Slovenka, nam ni bilo dovoljeno govoriti slovensko niti v času med pavzami. Ko sva se v času odmora s sotrpinom iz Poljske zapletla v (angleški) pogovor o komunizmu, Jugoslaviji in Titu, sva na sebi začutila sovražne poglede s strani predavateljev, ki so eno uro kasneje Poljaka brcnili na ulico, mene pa zasliševali pozno v noč. Niti z besedico niso omenili, da mi očitajo politično debato, temveč so mi natvezili, da sem neposlušna, ignorantska in nespoštljiva do predavateljev, ker naj bi si delala zapiske namesto da bi z odprtimi očmi in usti buljila v predavateljico. Čeprav je bil prvi dan treninga in me niso poznali kot osebo, so se do mene obnašali ponižujoče in pokroviteljsko. Počutila sem se kot majhen otrok, ki se mora zagovarjati in izmišljate izgovore kljub temu, da sem imela čisto vest, ker sem med praktičnim delom storila isto kot ostali udeleženci treninga. Ta pritisk se je iz dneva v dan stopnjeval, saj smo bili nenehno pod budnimi očmi trenerjev, ki so nam vsak uro dajali za izpolnjevati različne preizkuse znanja in kljub temu, da smo prvič v življenju izvajali prakso, so nas ocenjevali tudi pri tem. Ko sem jim omenila, da delam “napake”, ker sem se naučila prevažati klienta z dvigalom po drugačnem sosledju prijemov kot so me naučili tekom omenjenega treninga, so bili povsem ogorčeni in so mi zabičali, da moram pozabiti vse kar sem se naučila v Sloveniji. Tako diskriminatornih ljudi nisem srečala še nikjer v življenju pa čeprav imam izkušnje z izredno primitivnimi in nehumanimi prijemi slovenskih delodajalcev. Mirne vesti lahko rečem, da so določeni Angleži vsaj na neki nezavedni ravni prepričani, da jim večstoletni kolonializem in imperializem dajeta pravico do psihološkega izživljanja nad drugimi evropskimi narodi. Za nameček so me v šahu ali bom dobila službo ali ne držali do zadnjega, ko so me zadnjo minuto treninga poklicali v pisarno in mi natvezili kup neslanosti, češ da jim moja neubogljivost in neposlušnost dajeta misliti, da bi bila takšna tudi do svojih klientov. Zadnji dan mojega obiska te hladne dežele, v kateri nikjer ne moreš najti niti prave turške kave, sem jim povedala vse kar mi je ležalo na duši ter zahtevala opravičilo z njihove strani, ki pa ga do današnjega dneva nisem še prejela. Verjetno so od mene pričakovali isto kot od ostalih južnih oz. vzhodnih Evropejcev – da se zlomim in jih na kolenih prosim za zaposlitev, saj se v naših matičnih državah s tako nizkimi plačami in podporami ne da več preživeti. A jaz sem jim dala vedeti, da raje delam kot pastir v Albaniji za sto evrov na mesec ali pa postanem brezdomec v Sloveniji kot da se uklanjam njihovi suženjski politiki, ki iz ljudi dela razvrednotene stroje.

Slovenija, ljubim te!

Nisem si mislila, da bom kdaj kot kritik slovenskega hlapčevstva, ki ga izrekam med drugim tudi skozi performans čiščenja čevljev, kdaj izrekla te besede, a ko sem stopila iz letala na rodno grudo, je malo manjkalo, da nisem stekla gor in dol po Brniku in v solzah vpila: Slovenija, ljubim te, pogrešam te, obožujem te! Z veseljem živim še naprej v revščini, saj ničesar materialnega pravzaprav ne potrebujem – potrebujem pa vedeti kaj več o slovenskih ritualih staroselcev in starovercev, saj nas neoliberalni kapitalizem in globalizem iz dneva v dan pehata dlje od našega bistva in nam pereta možgane z lažmi, v katere so začeli verjeti tudi predstavniki akademskih elit. Na vsak način moramo poskrbeti za to, da bodo mladi spregledali, da ne potrebujejo odhajati v tujino, kjer jim bo hladna mačeha zagrizeno zadajala udarce, ampak da morajo nemudoma začeti spreminjati svet tukaj in sedaj. Začnejo lahko že tako, da se zberejo pri slovenskem delodajalcu namesto v Planici in začnejo narekovati svoje pogoje dela…