Po sledeh razboritega gamsa

Vrednost dela je iz leta v leto manjša

Nič, bi lahko rekli. Pa pustimo ob strani, da letos praznik dela pade na nedeljo. Ko berem komentarje brezposelnih Slovencev, ki jih delijo na družabnih omrežjih in se pogovarjam z ljudmi na ulici, me kar stisne pri srcu. Na eni strani delodajalci želijo imeti izkušeno delovno silo, ki bi bila tako v fizični kot psihični kondiciji in bi delala v njihovem podjetju vse – od računovodskih poslov in prodaje do šofiranja in dela v proizvodnji, a več kot minimalne plače jim ne bi izplačali. Od fizičnega oz. sezonskega delavca se pričakuje, da dela tri do štiri izmene šest dni v tednu v zameno za plačilo stanovanjskih stroškov. Ni čudno, da marsikateri Slovenec trikrat premisli ali se mu za tako nizek znesek sploh splača delati. Mamice z majhnimi otroci prihajajo do ugotovitve, da je za ohranitev družinske celice bolj optimalno, če ostanejo z otroci doma, saj je delo (zlasti v južni in vzhodni Evropi) dandanes močno podcenjeno in ima čas v obdobju otrokovega odraščanja večjo vrednost kot denar. Tudi tisti s kroničnimi zdravstvenimi težavami in bolečinami ne morejo zdržati ubijalskih delavnikov in nenehnih pritiskov po hitrejšem in bolj konkurenčnem delu. Študentom, ki so za silo v formi in nimajo večjih zdravstvenih težav, se dogaja, da po več mesecih celodnevnega garanja pregorijo in v celoti opustijo študij. Večina delodajalcev želi čim hitrejšo in zmogljivejšo delovno silo in ne razmišljajo o tem, da študentje potrebujejo odmor za malico, bolniško pa tudi takšen “privilegij” kot je študijski dopust, saj je njihova primarna vloga v družbi, da čim prej dokončajo študij, ne pa da jih po tovarnah ožemajo, dokler dobesedno ne kolapsirajo. Ko sem nekoč med delom za tekočim trakom povprašala tri študente, rojene v času “osamosvajanja” Slovenije, ali pridejo na protikapitalistične demonstracije, so mi resignirano odvrnili, da v tem ne vidijo nobenega smisla in da raje celo življenje delajo v isti tovarni in pristajajo na mizerne delovne pogoje kot da bi gojili upanje v spremembo. “Pa se zavedate, da če boste vi sedaj popuščali in sami sebi kršili osnovne delavske in človekove pravice, ki vam po ustavi pripadajo, bodo vaši otroci delali le za kozarec pitne vode in pest riža?”, sem jim navrgla v dobri veri, da bom naletela na bolj aktivističen ali vsaj zaskrbljen odziv. “To je njihov problem. Si bodo že sami morali zagotoviti boljše pogoje…”, je bil njihov odgovor. In prav ta nevednost glede razmer, v katerih so delali njihovi starši in stari starši v socializmu, ko plače, bolniške in dopusti niso bili postavljeni pod vprašaj, in popolna apatija glede delovnih razmer prihodnjih generacij, prispevajo vodo na mlin neoliberalnemu kapitalizmu, ki išče mlado silo, da bi od jutra do večera polnila malhe, ki nimajo dna.

Tehnologija je postala precenjena, človeški kapital pa omadeževan

Če pomislimo, da bodo v roku tridesetih letih razne delavce za tekočim trakom, prevoznike, prodajalce oskrbovalce, grafične oblikovalce, obrtnike pa tudi novinarje in tekstopisce zamenjali roboti, je situacija še bolj črna kot se nam kaže zdaj. Številne generacije naših otrok in vnukov bodo ostale brez dela prav po “zaslugi” novodobne globalne tehnološke revolucije in investitorjev, ki vlagajo denar zgolj v računalništvo in robotiko, kvaliteta storitev za otroke, hendikepirane, bolne in starostnike, ki kaže rezultate konkretno na lokalni ravni, pa že leta drastično peša ali kvečjemu ostaja ista. Pred kratkim sem se udeležila delavnice za start-up podjetnike, katere so se zadnji dan udeležili tudi potencialni investitorji, direktorji večjih podjetjih in organizacij, ki se nahajajo v lokalnem kraju. Namesto da bi finančno podprli projekte, ki odpirajo nova delovna mesta v občini in delajo v smeri opolnomočenja marginaliziranih skupin, so podprli na globalni trg orientirane tehnološke inovacije, na podlagi katerih bo na daljši rok še več ljudi izgubilo delovna mesta. Imeli so dobro možnost podpreti nastanek večje igralnice z igrali v kraju, kjer je veliko mladih družin, ter nastanek lokala, v katerem bi zdravo hrano stregli ljudje z Downovim sindromom, a so se odločili za financiranje kuhinjske plošče, ki ima v sebi vgrajeno tehtnico ter naprave, ki jo pritrdiš na otroški voziček, da ti ta cel dan ziblje otroka in se ti z njim ni potrebno več ukvarjati. Mentorji so na delavnici z zadoščenjem trdili, da je lenoba največji motivator za inovacije in da se iz potrebe po ležernosti porodijo najboljše zamisli. A kako lahko naprava za guganje odtehta telesni stik z otrokom, ki je nujno potreben za njegov razvoj? In ali bo jed, katere sestava bo na gram natančno odmerjena na električni kuhinjski plošči, enako okusna kot če bi nam jo “od oka” na plinskem štedilniku pripravile naše babice? Močno dvomim, saj je človek kot unikatno emocionalno bitje neprecenljiv in ga ne more nadomestiti nobena tehnologija, a žal se tega zavedamo le redki …