Po sledeh razboritega gamsa

Ko gre svoboda govora rakom žvižgat …

Med prvomajskimi prazniki sem med drugim obiskala tudi lokal v Zadru, v katerem že vrsto let dela sestrična, ki vsakič bolj tarna, da jo ljudje psihično izčrpavajo in da bi raje delala za tekočim trakom kot trošila energijo za čustvene vampirje… Eden med njimi je ravnokar pred nama razprl časopis in nama z očitajočim pogledom dal vedeti, da je že zdavnaj pogruntal ustroj sveta, vesolja in vsega pomembnega: “Evo, kaj najdeš te dni v časopisu – politiko, trače in kurbarijo, razne izmišljotine, ki nikomur nič ne pomenijo niti nimajo nobenega smisla. A to sploh kdo bere?” Nato je dodal: “Kaj pa tisto, kar je zares pomembno? Nikjer ni npr. podatka, da vsak dan na Hrvaškem izgine več kot deset otrok, starih med 5 in 18 let. Zakaj tega ni v časopisih? Zakaj v časopisih ni novic o pedofilih in zakaj ne visijo obglavljeni na trgih kot so nekoč čarovnice v centru mesta pribijali na sramotilne stebre?” Ko sem mu s prstom pokazala na članek o privatizaciji zadarskega letališča in ga vprašala kaj si misli o tem, da se južno od Alp vse na veliko privatizira in da se po prevzemu tujcev dela na razvrednotenju cene dela in delavcev, je le zamahnil z roko v smislu “to pa res ni pomembno”: “Pa kaj je tu spornega? Naj sprivatizirajo vse do zadnjega. Naj pridejo tujci in vodijo vse po svoje, a naj vlada uvede za njih poseben davek, s katerim jih bodo prisilili, da bodo vlagali v razvoj mesta, v socialne storitve in ljudi.” Nato je mrko dodal: “Prekleti pedofili. A res ni v tej skorumpirani državi niti enega samega neodvisnega časopisa, ki bi pisal o njih?”

Ob mednarodnem dnevu svobode medijev so v Zagrebu novinarji priredili demonstracije, s katerimi so opozorili na porazno stanje, ki ga doživljajo hrvaški novinarji zadnja leta. Roko na srce, veliko jih je od osamosvojitve naprej že umrlo v sumljivih okoliščinah ali pa so jim grozili s smrtjo, ker se niso uklonili političnim lobijem in skorumpiranim interesnim skupinam, ki stojijo za njimi. Eden od hrvaških novinarjev, ki ja razkrinkal vpletenost balkanskih politikov v afero Hypo banke in mu vsak dan znova grozijo s smrtjo, je aktivist Domagoj Margetič – na zadnji konferenci, posvečeni “svobodi govora” v novinarstvu, je protestno izžvižgal govor predsednice Kolinde Grabar Kitarović, njegovi pristaši pa so razvili transparent z napisom “Hrvaška vlada ubija medije”. Hrvaški novinarji se nenehno nahajajo pod ogromnimi političnimi in psihološkimi pritiski, zato je simbolično žvižganje ob govoru, sestavljenem iz fraz in nerealnih obljub, še kako na mestu. Kaj nam bo svoboda govora, če pa je lahko ta sestavljen iz visokoletečih fraz, ki so same sebi namen ali še huje – katerih namen je manipulacija ljudi? Kaj nam bo svoboda pisanja, če pa je še tako majhna in nepomembna novica zapakirana v politični kontekst in služi elitam pri njihovih načrtih preobrazbe sveta v skladu z njihovo vizijo?

Svoboda pisanja je v svetu, ki ga krojijo elite, zgolj iluzija

Pred leti sem za prilogo večjega slovenskega časopisa pisala kolumne ravno v času slovenskih protestov, ki so se začeli v Mariboru zavoljo Kanglerjevih radarjev in so sčasoma presegli lokalne okvire. Čeprav sem imela odprte roke in so uredniki podpirali svobodo govora, so me poizkusili na “subtilen” način pripeljati do tega, da bi malo več pozornosti namenjala temam kot so zdravje, mladost in lepota in to prav v času, ko so bile slovenske ulice preplavljene s protestniki in bi prav vsak novinar v državi že zavoljo strahu pred slabo vestjo moral napisati kaj na to temo. Ko sem se tu in tam pojavila v uredništvu, so me presenetili številni darovi sponzorjev, od veličastnih tort do dragih krem in parfumov, ki so krasili mize in police novinarjev, zaposlenih za določen čas, in očitno na subtilen način podkupljenih s strani farmacevtskih oglaševalcev in sponzorjev. Dragi moji, svoboda govora in pisanja je v svetu vnaprej pripravljenih strategij, med katera spadajo tudi darila, ki jih ne smeš zavreči in članki, ki jih ne smeš odkloniti, zgolj kristalno čista iluzija. Žalostno je, da v slovenskem prostoru še obstajajo revije in časpisne priloge, ki ne postavljajo trdno določene meje med pisanjem novinarskih in promocijskih člankov – v prvih bi morali kar se da kritično in z distanco poročati o določenem izdelku, medtem ko bi poleg promocijskega članka morala biti oznaka, da gre za sponzorsko vsebino. Ker pa se lobisti zavedajo, da bralci sponzorirane vsebine zavohajo od daleč in jih v še hitrejšem prelistavanju preskočijo, naredijo vse, da bi pridobili novinarje na svojo stran in da bi iz njih izstisnili novinarski članek, ki bi bil le na videz objektiven, v svoji srži pa bi bil promocija za določen artikel ali storitev. Medijska realnost je tako že v osnovi samo umetelna konstrukcija, ki prihaja iz določenih centrov kapitala in moči, novinarji pa pri teh orkanskih sunkih, ki jih premetavajo sem in tja, slej ko prej podležejo… A ne vsi – vedno se najde kakšen Domagoj Margetič, ki se ne boji pljuniti resnice veljakom direktno v obraz. Ali pa priložnostna čistilka čevljev, ki nastavlja ogledalo tej absurdni družbi, in opozarja na podplačano avtorsko delo izobražencev … Dvorni norčki, Don Kihoti ali zadnji branilci zdravega razuma? Presodite sami …