Po sledeh razboritega gamsa

Ko je pred dvema letoma Andrej Fištravec, današnji župan Maribora, ob javnem branju bogokletne pesmi, v kateri sem staro gardo politikov in pesnikov pošiljala na smetišče zgodovine, s prestrašenim izrazom na licu postavil vprašanje: »Pa ste to odstranitev verjetno mislili v metaforičnem smislu?«, se mi je začelo dozdevati, da se generaciji naših staršev niti približno ne sanja kako smo mladi razočarani, ker si ne moremo v družbi ustvariti prav ničesar, saj se na stolčkih (in pri tem nimam v mislih samo političnih foteljev in direktorskih naslanjačev, ampak tudi profesorske katedre, gugalnike urednikov večjih medijev in pop – art zofe direktorjev knjižnic in muzejev) že desetletja nahajajo isti ljudje, ki stika z realnostjo nimajo več, saj jim je pojem rednega plačila znan tako rekoč iz plenic – v strahu pred izgubo tega privilegija pa dopuščajo razmah nepotizma, podkupovanja, laganja in pristranskega kadrovanja, tako da vsi tisti, ki smo živeli v dobri veri, da bomo s študijem nekam prilezli, nismo že v osnovi imeli nobene možnosti za uveljavitev.

kavcZa nameček so nam isti ljudje, ki so bili po možnosti mentorji ali sošolci naših staršev, še vzbujali slabo vest s komentarji kot so: »Kako to, da si z visoko izobrazbo ne moreš najti službe? Jaz sem že pri tridesetih imel dva otroka, hišo in vikend na morju?« Zato naj bi jim bili zdaj celo hvaležni, če kateri od njih napiše kakšno priporočilo ali nam omogoči neplačano prakso v njihovi ustanovi … Mi, nehvaležni mulci, pa namesto da bi se posluževali občasnih »ugodnosti« in glodali krušne drobtinice iz njihovih miz, raje delamo kot čistilke, smetarji, prostitutke in pobiralci kurjega dreka … Seveda, zakaj se sploh pritožujemo, ko pa bi lahko živeli pri svojih starših in delali zastonj pripravništva v njihovih podjetjih, čeravno z namenom, da bi se nad nami še bolj sadistično izživljali v smislu: « No, poglej, dal sem ti streho nad glavo in delo, ti pa nimaš niti za kruh, kaj šele, da bi mi kdaj omogočil dom za ostarele.« Zato lahko Vesna Vuk Godina upravičeno trdi, da imajo današnje tridesetletnice več gub kot jih bo imela ona kadarkoli, saj njej ni bilo potrebno delati v tovarni niti poslušati polemike o tamkajšnjem izkoriščanju, ki sem jo želela iz prve roke predstaviti njenim študentom.

 In kakšna je današnja realnost dvajsetletnika, tridesetletnika, štiridesetletnika? Če nima te sreče, da ga finančno podpirajo starši ali da mu preko vez zagotovijo službo v javni upravi, je lahko prekleto zadovoljen, če ga kot sezonskega delavca sprejmejo v kakšni tovarni. Poznam tako dvajsetletnike, ki po cele noči v vreli vodi režejo gnilo zelenjavo, da lahko čez dan študirajo in plačujejo položnice svojih brezposelnih staršev, kot tudi tridesetletne diplomirane veterinarje, ki prestavljajo kokoši iz tovornjakov v zabojnike tovarne, kot tudi štiridesetletne magistre znanosti, ki delajo kot čistilke v Avstriji ali kot obiralci grozdja v Franciji. To je edina prava realnost, dragi moji, in bolje ne bo nikoli. Vsak izmed njih bi že zdavnaj za simboličen denar prodal ledvico ali kak drug svoj organ, če mu to ne bi predstavljalo ovire pri fizičnem delu, pri katerem (zaradi hude konkurence) pride do izraza prav vsaka zdrava celica telesa.

 Včasih se zgodi, da obiščem kakšno okroglo mizo ali konferenco na temo možnih družbenih alternativ, »zelenega preboja« in psihičnega zdravja, a se zalotim, da vsakič znova ugotavljam, da mladi z generacijo, rojeno v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, nimajo kaj dosti skupaj. Medtem ko si je generacija naših staršev že pri dvajsetih letih utrdila svoj položaj v družbi, si zgradila hiše in izšolala otroke, marsikateri tridesetletnik nima denarja niti za to, da bi povabil dekle na randi, kaj šele da bi privarčeval za stanovanje ali da bi si ustvaril družinsko življenje. Pa vendar na tovrstnih sestankih oz. shodih obupancev, kot bi jih ustrezneje poimenovali, pride do izraza skupna želja po spremembah. »Starci« so se naveličali tega, da se za upokojitvijo pehajo kot mačka za vrelo kašo, medtem ko morajo preživljati svoje brezposelne otroke, slednji pa čedalje bolj ugotavljajo, da upokojitve ne bodo niti dočakali, če ne bodo začeli razmišljati o alternativah obstoječemu sistemu. Generacija »večno mladih hipijev«, ki v nedogled hrepeni po upokojitvi, ima vseeno veliko skupnega s hrepenenjem mladih po varnosti in notranjemu miru, ki postaja čedalje bolj nedosežna dobrina. Težave starejših pa so čedalje bolj pogojene in prepletene s težavami mladih ljudi… Vendar pa niso nerešljive, saj ima vsakdo izmed nas kakšno znanje in sposobnost, ki jo lahko deli z drugimi oz. zamenja za kako drugo storitev ali dobrino – tako lahko npr. upokojenka, ki ima obilo prostega časa, pazi na otroka mladega para, medtem ko ji mlad par vrne uslugo s hišniškimi opravili, učenjem tujega jezika ali čiščenjem stanovanja …

Medtem ko iz medijev izvemo marsikaj o koristih medgeneracijske sloge, ki naj bi se kazala skozi nesebično pomoč starejšim pri učenju računalništva in neplačanemu volonterskemu delu, ki »plemeniti« človeka, ne izvemo nič o tem koliko zaničevanja, poniževanja in jeze mora en mlad človek požreti, da sploh preživi dan. In koliko poguma, zbranosti, potrpljenja in dobre volje mora zbrati, da lahko vsako jutro znova vstane in ohrani voljo do življenja. Vsake toliko časa se sicer zdrznemo ob časopisnih naslovih kot so »Staršem grozi s smrtjo, ker ne privolita v prodajo hiše«, »Pripravnik umrl zaradi pretiranega dela«, »Kdo bo plačeval račune, ko bodo šli starši v penzijo?«, »Za najstnikom so se izgubile vse sledi« itd., a se vsakič znova prepričamo, da gre prej za izjeme, kot za pravilo, ki vedno bolj diktira način našega življenja. A vendar se vsi zavedamo s kakšnimi strahovi hodimo spat. Upokojenka, ki ima sorazmerno visoko pokojnino, se boji, da jo bo njen brezposelni edinec lepega dne »pospremil« na drugi svet, pri tem pa ji slika nagrobnika ostaja v sanjah kot pobožna želja. Na drugi strani se ostareli par boji, da bodo trije brezposelni otroci za golo preživetje prisiljeni prodati hišo, ki sta jo gradila celo svoje življenje v veri, da bodo v njej živele prihodnje generacije vnukov. Še in še bi lahko naštevali… Strah starejših je pretresljivo kompatibilen s strahovi mlajših, ki (zaradi negotovih razmer na trgu dela) svoje življenje planirajo kvečjemu za kak mesec vnaprej, pri tem pa na skrivaj upajo, da bo starše doletela hitra in milostna smrt, da jim ne bo treba poleg vsega plačevati še medicinskih negovalcev in domov za ostarele. Na grob si niti pomisliti ne upajo, saj že zase iz meseca v mesec komaj zberejo denar za najemnino stanovanja.

Tako se čedalje bolj izrisujejo črni scenariji, pred katerim si ljudje tako radi zatiskajo oči: ne samo, da bomo pustili »domobrance« nepokopane v zapuščenih rudniških rovih, tudi lastne starše bomo tlačili tja v upanju, da jih nihče ne najde.

-

Bodisi zato, ker bo socialna država enostavno izdihnila in ne bo denarja ne za pokojnine ne za nujno zdravstveno nego, bodisi zato, ker si ne bomo mogli odtegovati od ust svojih otrok, da bi poskrbeli za grobove umrlih. Prisiljeni si bomo celo oddahniti vsakič znova, ko bo kdo od bližnjih umrl, ker bomo vedeli, da bo ostalo več živeža in prostora za tiste, ki ostajamo živi. To je bližnja prihodnost vseh nas v primeru, da bomo vztrajali pri statusu quo v naši družbi. Kaj torej odgovoriti staršem, ko nas naslednjič vprašajo zakaj si nismo uspeli zagotoviti službe ali starejši sosedi, ki nonšalantno navrže, da si je naša generacija sama izbrala kapitalizem, ker ni bila zadovoljna s ponudbo blagovnih znamk v trgovinah? Nič – lahko smo cinični in odgovorimo, da si tudi sami niso ravno izbrali »pokopa« v kakem zanikrnem rovu, lahko pa jih povabimo k udejanjanju medgeneracijske sloge v praksi – k uporu na ulici. Le s skupnimi močmi (in ne z medsebojnim obtoževanjem in očitki) nam bo uspelo ohraniti tisto, kar nam vsak dan bolj odtegujejo – pravico do dela, lastnega stanovanja, avtohtonih semen, ustavnega odločanja in pitne vode. Vezi med generacijo, ki je verjela, da bo socializem skupaj s socialno državo obstal tudi za prihodnje rodove, in generacijo, ki se je iz dneva v dan prisiljena boriti v krutem kapitalizmu, bodo v skupni bitki postale le še močnejše. Kriza bo kriza le do takrat, ko bomo prepoznali, da je prava vrednost človeških odnosov v slogi, medsebojni pomoči in sodelovanju, ne pa v vzbujanju slabe vesti in tekmovanju …

One Response to MEDGENERACIJSKA SLOGA: SUHE DROBTINE ALI MOKRE SANJE?

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>