Po sledeh razboritega gamsa

Se še spomnite učenja o Platonovi votlini, v kateri so ždeli zaporniki v verigah, ki so lahko zgolj spremljali odslikave teles drug drugega na stenah? Ko se je enemu vendarle uspelo iztrgati od okov in vrniti na svetlobo, je ubogi revež od prevelike svetlobe oslepel. Ali je Platon hotel s prispodobo o votlini namigniti, da smo ljudje funkcionalna bitja samo dotlej, dokler živimo v svetu senc in iluzij, saj nas pogled iz oči v oči z resnico lahko pohabi? Verjetno ta interpretacija ni daleč od resnice – kolikokrat ste se zalotili, da ste v svoji okolici zaznali krivico pa ste se vseeno obrnili proč z mislijo, da morda stvari vseeno niso takšne kot izgledajo? Zdi se, da ljudje prevečkrat pogledamo proč, ko okrog sebe vidimo nesrečo in krivico… Morda mislimo, da bodo problemi izveneli kar sami od sebe, morda se obračamo proč zaradi slabe vesti ali pa zato, ker moramo ohranjati nivo serotonina nad nivojem, ki je minimalen za preživetje… Kdo bi vedel? Odkar opažam povsod okrog sebe človeško nečimrnost, malomarnost in princip „daleč od pogleda, daleč od srca“, se načrtno ustavim in vzamem čas za diskusijo… Tako sem se danes pri vožnji s kolesom skoraj zaletela v varnostnika, ki je nečimrno s svojim vozilom zasedel prostor za pešce in stezo za kolesarje. Nonšalantno sam ga mislila „naguziti“, a sem se ustavila ob njegovem oknu in ga vprašala kaj je razlog za njegovo sebično dejanje. Zamomljal je nekaj v stilu, da so takšna pravila banke, pred katero se je nahajal. Pa moramo res reševati banke še na takšen način, da zablokiramo prehod pešcem in kolesarjem, ki jim je pot namenjena in za katero nenazadnje plačujemo davek?

Svet res ni eden, kot so prepričani številni duhovni guruji in privrženci globalizma, svetova sta (najmanj) dva. O tem pa nenazadnje pričajo številni primeri. Medtem ko nam, revežem, pri uporu zoper elito, ne preostane drugega kot gladovna stavka, demonstracije na ulicah in zapiranje v najbolj črne luknje sveta, nas predstavniki političnih strank proglašajo za zombije, teroriste in hujskače. Oni, ki jih nenazadnje davkoplačevalci plačujemo za to, da naj bi delali v korist ljudi in demokracije, nas poizkušajo narediti nečloveške, da bi si pri vsem skupaj še olajšali slabo vest v smislu „saj ne gre za ljudi, temveč za teroriste in zombije, tako da jih lahko upravičeno preganjamo tudi izven zakonov“. Pri tem so si pripadniki desnih in levih strank zelo podobni.

 

Pred meseci sem bila priča facebook debati članov stranke, ki se imajo za levičarje, a namesto, da bi se borili za pravice delavcev in za odpravo brezposelnosti, je njihov pogovor tekel nekako takole:

A: Danes sem izračunal, da imam že dvanajst let delovne dobe, še kak mesec garanja potem pa grem za nekaj mesecev na počitnice…

B: Saj si dopust res zaslužiš pa tudi penzija bo hitro tu

A: Ja, nekaj garanja bo še pred evropskimi volitvami potem kako leto dopusta potem pa spet v bitko … pričakujem, da bom čez slabih deset let že v penziji...

Zdaj si pa oglejmo še izjavo iz Drugega sveta, ki ga predstavlja aktivistka za pravice Romov, ki se vsak dan znova bori za pravico do vode in elektrike: „Smo večinoma nepismeni, brez vode, elektrike, borimo pa se z občino in državo, kjer so vsi zaposleni, s plačami, dnevnicami. Mi ne moremo zbrati niti sredstev za sestanek v Ljubljani…“

kanibal2 Na eni strani imamo torej predstavnike političnih strank in njihove podkupljene prisklednike iz javne uprave, ki jim vsak dan ližejo riti, na drugi pa Rome, rudarje, izbrisane, brezposelne, prekerne delavce, kulturnike itd., ki morajo celo leto varčevati za to, da lahko pridejo na en zbor ali demonstracije v Ljubljano. Prvi so plačani za to, da delajo v javno dobro, a skrbijo le za lastne riti, medtem ko drugi delajo brezplačno za javno dobro in se vsak dan prostovoljno borijo z mlini na veter, da bi bili proglašeni za zombije in kriminalce… Prvi se hvalijo in šopirijo kako dobro jim gre v primerjavi z drugimi, drugi pa terjajo le priznanje osnovnih človekovih pravic in dostojanstvo. Ki ga ni od nikjer… Ker medtem ko se eni mastijo ob nezasluženih plačah, do katerih so prišli z nastavljanjem ust in riti, in delajo plane za naslednjih deset let (le kako si ne bi, saj jim edino dilemo predstavlja vprašanje ali bodo šli na počitnice na Bahame ali na Havaje), si predstavniki Drugega sveta ne znajo predstavljati kako bodo naslednji mesec prišli do kruha…

Svet ni eden – svetova sta dva: severna Evropa in južna Evropa. Evropa birokratov in Evropa afriških priseljencev, ki jih prvi načrtno pobijajo le nekaj metrov pred obalo svoje „trdnjave“… (Neo)kolonializatorji in sužnji. Volkovi in ovce. Prvi in drugi se slepijo v Platonovi votlini senc: prvi so prepričani, da imajo pravico do višjega življenjskega standarda in uzrtja resnice, drugi so prepričani, da je njihovo stanje zgolj začasne narave in da trpljenje osvobaja. Ne prvi in ne drugi nimajo prav – stanje, ki se odvija v votlini bo vedno nevzdržno in nikoli ne bo pripeljalo do katarze ali resnice… Prvi bodo živeli v iluziji grandioznosti in narcisizma, drugi v iluziji, ki ga prinaša upanje, da je samožrtvovanje bližje resnici in da se dobro slej ko prej povrne… Kaj pa bo rekel Terezijas, stari grški modrec, ki je morebiti edini uzrl resnico in zaradi nje oslepel? Kaj bo rekla mama Evropa, ko bo milijone brezposelnih ljudi lačnih? In nenazadnje: Kaj bodo rekli bogati petičneži, ko bomo trgali meso iz njihovih udov in ga še surovega použili, ko bo zmanjkalo njihovih smeti in urina?

kanibal

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>